Kdaj se vam je porodila zamisel za to knjigo? Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali roman o lažeh, nesmislu in nerazumevanju?
Najprej sem si predstavljala, kaj bi se zgodilo, če bi lagala, da sem noseča, in sem zato roman začela pisati zgolj iz radovednosti. Ampak ravno ko sem se pripravljala na začetek pisanja, sem se poročila, moževi sorodniki pa so mi takoj začeli pridigati, da se rodnost na Japonskem zmanjšuje in da moram imeti hitro po poroki tri otroke.
Povsod po svetu je nosečnost občutljiva tema. Je na Japonskem težje ali lažje govoriti o materinstvu?
Vse ti komentarji, ki ženskam vsiljujejo neke določene reproduktivne vrednote, ki na Japonskem dandanes postajajo tabu, me v resnici zabavajo. Zato sem se z občutkom uporništva odločila, da bom namesto rojstva otrok napisala roman. Tako kot je protagonistka lagala, da je noseča z izmišljenim zarodkom, sem tudi sama začela pisati roman, kot da sem noseča z izmišljotino. In potem sem šele med pisanjem razumela bistvo tega projekta. To je bil moj način, kako se zaščititi pred tem absurdom, pred pritiskom materinstva.
Pripovedovalka te knjige je nekoliko nezanesljiva. Ste od samega začetka vedeli, kako se bo zgodba razpletla ali se je konec spletel bolj organsko, med pisanjem?
Roman vedno začnem pisati, ne da bi si prej zamislila glavni zaplet ali se predhodno odločila za konec. Šibatino zgodbo sem ustvarjala med pisanjem, je pa bilo vsekakor neizogibno, da bo postala nezanesljiva pripovedovalka.
Res je. Ves čas laže, ampak mi smo na njeni strani.
Tako je! Celo obiskuje tečaje za mlade mamice in se spoprijatelji z drugimi nosečnicami, vendar jim ne razkrije, da o svoji nosečnosti laže. Od njih se seveda tudi oddalji. In čeprav je težko popolnoma razumeti čustva drugih, ne glede na to, kako blizu smo si, se Šibata zaveda potrebe po svoji avtonomiji. »Če bom to laž nosila v sebi in jo ponavljala, me mogoče lahko popelje nekam drugam. In mogoče se bom lahko tako vsaj malo spremenila, svet pa tudi,« zapiše v romanu. Šibata je protagonistka, ki ljudem okoli sebe težko razkrije celotno resnico. Mislim, da enak odnos zavzame tudi do svojih bralcev, zaradi česar je po mojem mnenju nezanesljiva, a hkrati tudi neverjetna pripovedovalka.
Beseda osamljenost je v vašem romanu redko omenjena, vendar je občutek osamljenosti prisoten v celotnem delu. Kako ste ustvarili takšno vzdušje?
Šibata se s svojo lažjo o nosečnosti spoprijatelji z drugimi nosečnicami, vendar jim ne more razkriti, da o svoji nosečnosti laže. Ne more se jim popolnoma odpreti. Takšna odtujenost je eden od dejavnikov, ki prispevajo k vzdušju osamljenosti. Menim tudi, da so posamezniki, ki dvomijo v družbene norme, vedno nekoliko osamljeni. Laž o nosečnosti je sprva le majhen eksperiment njenega patriarhalnega delovnega mesta. Lagati začne, ker se počuti nelagodno zaradi statusa quo, in se sprašuje, kaj se bo zgodilo, če ne bo pospravila svojega »nereda« – to sta njena domnevna samskost in življenje brez otrok.
Res je, bralcem dobro pojasnite povod za laž, ampak razlogi za absurdno nadaljevanje laganja
pa so bolj nejasni.
Za svet in družbo bi bilo najlažje, če bi se ženske obnašale poslušno in si ne bi zastavljale vprašanj. Tako bi bile tudi lažje sprejete s strani okolice in posledično manj osamljene. Ampak to ne velja za mojo protagonistko. Po eni strani nima močne volje, da bi izboljšala svoje delovno okolje, po drugi strani pa laže, da je noseča, ker dvomi v svojo žensko vlogo. Ko ji v službi na mizo postavijo škatlo s priboljški, na nekaterih japonskih delovnih mestih namreč velja prepričanje, da morajo te priboljške razdeljevati ženske, jih razdeli. Če priboljškov ne bi bilo dovolj za vse, ga sama ne bi vzela. Kaj bi se zgodilo, če bi podvomila, zakaj sebe prikrajšati za priboljšek? Ko začnemo prevpraševati ustaljene družbene norme, je, kot da bi postavili majhno razdaljo med sebe in družbo. Osamljenost lahko postane strupena, če gre predaleč, vendar verjamem, da je določena količina osamljenosti potrebna, da lahko ljudje živimo pristno.
V sodobni japonski literaturi je opaziti val pronicljivih feminističnih pisateljic, ki pišejo o svoji izkušnji samskosti in so večinoma brez otrok. Menite, da je ta trend simptom sodobne japonske družbe ali reakcija nanjo?
Mislim, da je to odziv na preteklost. Japonsko leposlovje piše o mladih ženskah, ki se ukvarjajo le z ljubeznijo in z moškimi, v poznejših letih pa so večinoma prikazane le kot matere in babice. Način, kako so ženske prikazane v literaturi, me je vedno motil, predvsem pa ni bil resničen. Moje prijateljice, znanke in druge ženske iz resničnega življenja preprosto niso takšne, kot jih opisuje ta literatura. Mislim, da bi bilo zaradi te konformistične upodobitve pojma ženskosti to stigmo in družbene okvire mogoče premakniti, ampak le, če imamo pogum, da jih spremenimo.
