Jan Krmelj je ustvarjalec mlajše generacije, ki je v slovenskem prostoru znan predvsem kot režiser. Vendar to še zdaleč ni edino polje umetnosti, ki ga zanima. Kot otrok je rad sestavljal lego kocke, nato slikal in pisal. Med poletnimi meseci je tako pri založbi Beletrina izdal svojo drugo pesniško zbirko z naslovom Uho. Kot pravi, preprosto mora ustvarjati.
Jan Krmelj v slovenskem prostoru velja za režiserja. Sedaj pa je pred nami pesniška zbirka Uho. Kako režiser pride od gledališča do poezije?
Pisati sem začel pred fascinacijo z gledališčem, tako da gre za obratno pot. Pisanje je zelo egoističen, samoten proces in mi je bilo zato dolgo časa bolj domače. Za gledališče sem se odločil prav zaradi kolektivnosti ustvarjalnega procesa in njegove možnosti, da generira skupnost in učinek tukaj in zdaj. Gledališče združuje celo paleto človeškega izraza in išče načine, kako lahko kot dogodek intervenira v sodobnost.
Dejali ste, da je pisanje egoistično početje. Ampak ali ni tudi režija neke vrste egoistično početje? Režiser je alfa in omega ustvarjalnega procesa, ki ima neke vrste oblast?
Ja in ne. V sodobnem gledališču je tega egoizma na srečo vedno manj. V Sloveniji sta Jernej Lorenci in Tomi Janežič med prvimi začela rušiti to navidezno oblast režiserja. Gledališče je celostni, kolektivni ustvarjalni proces, ki potrebuje čisto vse člene, če želi delovati. Gledališče je zame varno in zajezeno ustvarjalno okolje, kjer se lahko skupnost ustvarjalcev ves čas izraža in skupaj odkriva potenciale dogodka. Seveda kot režiser sprejmeš temeljne odločitve in določiš smer, ampak danes je zame postalo nujno, da si kreativni proces delim z vsemi soustvarjalci.
Če torej režija zahteva celega človeka, enako velja tudi za poezijo. Le da si pri pisanju povsem sam, prepuščen svojim mislim in notranjosti. Režija in poezija sta dva protipola, kako in kje se ta dva medija stakneta?
Do nedavnega sta bila zame to dva ločena ustvarjalna procesa. Ob prihodu v Ljubljano sem dobil občutek, da je pesniška scena povsem mrtva. Posledično sem pisanje skril in dolgo nisem objavljal. Šele v zadnjih letih, morda še najbolj med epidemijo, sem začel znova usmerjeno pisati. Poezija me vedno znova zanima in vse naše delovanje je potencialni prostor poetičnih gest. Je proces poslušanja, občutljivosti za kompleksnost resničnosti ... To pa so tudi ključni elementi režije. Ja, pravzaprav nista tako nasprotni, drugačni.
Med mladimi v Sloveniji trenutno prevladuje LGBTQ+ in protestna poezija, vaše pa ne moremo stlačiti v tovrstne predalčke. Zanimiva pri zbirki Uho pa je predvsem oblika. Nekatere pesmi so pisane v prostem verzu, spet druge v rimah. Je bila to zavestna odločitev ali gre le za večletno pisanje, zbrano na kup?
V resnici je bilo nekako zavestno. Prvo zbirko sem pisal zelo racionalno, ukvarjal sem se predvsem z inovacijami v jeziku, manj s sabo. V tej kompleksnost identitete in sodobnosti še vedno artikuliram s specifično pisavo, sem pa jasno detektiral svoje vsebine in presegel formalizem. Ta zbirka je veliko bolj avtobiografska, direktna, veliko bolj moja.
So zato pesmi proti koncu tudi bolj osebne?
Tako je! Pesmi na začetku so bolj esejistične, proti koncu pa postajajo bolj instinktivne in hkrati precizne v tem, katere zgodbe artikulirajo. Meja med osebnim in »neosebnim« je zame vedno bolj zabrisana.
Če primerjava režijo in poezijo: kje je Jan Krmelj bolj prisoten, kje lahko vključite več sebe?
Zdi se mi, da tega ni mogoče primerjati. Oboje je neizogibno osebno, čeprav to, kar kot režiser ustvarim, postane del kolektiva, del vseh, ki so v procesu udeleženi. Občutek, ki ga vključim v predstavo, ni več moj, ampak naš, vaš, tvoj ... Režija je tudi proces, v katerem izstopiš iz samega sebe in delo pogledaš z distance. V poeziji se mi zdi to, do oblikovanja zbirke, skoraj nemogoče. Poezija je vse do konca ves čas predano z menoj. Je del mene. Predstava pa v nekem trenutku ni več zgolj moja.
Ampak kaj pa ob koncu gledališkega procesa? Nekateri režiserji pravijo, da s premiero predstava umre, gre naprej. Barthes pa za literaturo omenja smrt avtorja. Ko je delo izdano, ni več tvoje. Kako vi gledate na ta dva dogodka – premiero in izid zbirke?
Ko je zbirka izdana, tudi ta, o kateri danes govoriva, ni več moja. Je neko obdobje mene, ki je najverjetneje že minilo. Z izidom zbirke doživim levitev in naslednja zbirka bo gotovo nekaj povsem drugega. Gledališče je živ medij in zdi se mi, da se proces pravzaprav nikoli ne konča. Razlika je morda le v tem, da po premieri vedno pride nekakšna popremierna depresija. Obdobje, ko vsa ta koncentracija ustvarjanja, energija mine. Pri poeziji tega ni, vmes sledi urejanje, postavljanje, oblikovanje. In pišeš lahko kadar koli, kjer koli, nenehno, neodvisno od produkcijskih pogojev.
Ste režiser, ki je še na začetku svoje poti, vendar imate za seboj že kar nekaj režij oziroma predstav. Kar naprej se sprašujemo, kam z mladimi. Kako je uspelo vam?
Težko. In tudi ne vem, če mi je »uspelo«. To je proces, ki nima linearne poti. Na začetku sem imel hitro kup projektov, zdaj jih je manj in so bolj izbrani. Gre torej za valovanje. Na samem začetku pa za vztrajnost in trmo. Da sploh začneš, moraš imeti nekaj iracionalnega poguma. Sam sem ob koncu gimnazije izdal pesniško zbirko, ljudje so jo lahko brali in opazili neki potencial. Mislim, da je bilo to ključno tudi za prva sodelovanja v gledališču. Tam sem spoznal nove ljudi, ki so me vabili naprej. Umetnost se dogaja med ljudmi: tvoje delo morajo prepoznati pravi ljudje, sočasno pa moraš v kulturi kar naprej migati. Ne smeš, ne moreš se ustaviti.
Se vam zdi, da je slovenski gledališki in literarni prostor zastarel, ustaljen in se morda ni več pripravljen razvijati ali pa je problem celo v strahu pred novim?
Mislim, da je problem absolutno strah pred novim, singularnim. Ampak ta je lastnost vsakega časa. Strah pred poskusi in neuspehom. Generacijske razlike v percepciji tega, kaj vse umetnost lahko je, so velike. Dejanski odgovor na to vprašanje pa je stvar prihodnosti.
Torej neki konsenz med starim in novim, med starejšo in mlajšo generacijo. Je to, kar nam umanjka?
Absolutno! In predvsem neko zaupanje, ki ga še danes pogrešam. Pogrešam ga že od začetka akademije. Želel bi si, da bi nas mentorji podpirali, bili odprti za nove ideje in nas poskušali manj ukalupljati po svoji podobi. Fascinira me zmožnost inovacije, iskanje novih izraznih možnosti, možnost novih dogodkov. Od starejših generacij se seveda učim in to znanje vključujem v svoje delo. Zaupanje in konsenz, ja, to bi bilo lepo. Najbrž nam je vsem skupna želja po tem, da ustvarjamo umetnost, ki lahko preseneča in hkrati nagovarja.
Ampak tudi poezija je danes okorel prostor v Sloveniji. Vaša zbirka, kot sva že omenila, je nekaj povsem drugačnega in novega. Kako pa so ljudje na položajih sprejeli vašo zbirko?
Prvi odzivi so bili pozitivni, čeprav je zbirka komaj prišla na police. Tudi urednica je sprejela koncept in za to sem ji hvaležen. Upam, da je res, ko pravite, da je zbirka »drugačna«. Pesmi so namreč postavljene na način, da je res vseeno, kje začnete brati, pa boste še vedno dobili celosten pogled na zbirko.
Torej je režija tudi v poeziji?
Da, je! Sosledje postavitve, način postavitve, montaža jezikovnih dogodkov, prelom, sistem, način ... Sestavljanje zbirke je izredno podobno režijskemu procesu. Prizor sledi prizoru in pesem sledi pesmi, šele sosledje dogodkov pa za bralca in gledalca generira učinek. Morda sta prav zato pisanje poezije in režija nekaj, kar se zame vedno bolj povezuje.
