Djuna Barnes (1892–1982) je bila pomembna predstavnica ameriškega modernizma in avantgardna ustvarjalka, ki se je navduševala tudi nad gledališčem. Pisala je poezijo, romane in enodejanke ter vmes tudi kaj narisala in naslikala. Nekaj časa je živela v Parizu, kjer je bila znana osebnost v intelektualnih krogih tamkajšnje literarne scene 20. in 30. let prejšnjega stoletja. Še preden se je uveljavila z bogatim poetičnim slogom in neprizanesljivim humorjem, je delala kot dobro znana novinarka. Njeni novinarski teksti so bili brani, ker so bili z drobcem senzacionalizma tudi nenavadni. Med drugim je plezala na nebotičnik in v živalskem vrtu opravila intervju z gorilo. Med odmevnejšimi akcijami pa je bila njena radikalna gesta v času gibanja za volilno pravico žensk. Takrat so sufražetke, ki v zaporih niso hotele jesti, boleče in prisilno hranili. Djuna Barnes se je, da bi lahko o tem pisala, kot eksperiment tudi sama spravila v zapor, da bi prisilno hranjenje okusila na lastni koži.
Barnesova se je zlasti s svojimi proznimi besedili, kot so Ryder, Damski almanah in Nočni gozd, uveljavila kot kultna avtorica 20. stoletja; zadnji dve omenjeni deli sta prevedeni tudi v slovenščino. Drama Antifona pa je po drugi strani v svojem natančno premišljenem metaforičnem labirintu, kot se o tem tekstu v spremni besedi k slovenski izdaji izrazi prevajalec Miklavž Komelj, »nekaj čisto svojega«. Barnesova jo je več let pisala v drugem obdobju svojega ustvarjanja, ko se je preselila nazaj v ZDA. Njen urednik T. S. Eliot je leta 1954 dejal, da bodo to dramo znali brati šele čez pol stoletja. Dodal je tudi, da se v Antifoni zgodi eksplozija v jeziku. »To je zelo zanimiva oznaka za tekst, ki še ni bil zares odkrit. Je eden najbolj intrigantnih dramskih tekstov 20. stoletja.
Zelo naravnost se dotika nekaterih temeljev našega bivanja, kar počne na zelo nelagoden način, pri tem pa ne dopušča poenostavljenih opredelitev. V družbi uveljavljen sistem vrednot postavlja pod vprašaj, vendar pa tega ne počne deklarativno, ampak že s samim načinom pisanja. V njem je ogromno referenc in izražanja, kot smo ga vajeni pri Shakespearu in drugih avtorjih iz prejšnjih obdobij,« pojasni Komelj.
Za bogate v duhu
V osnovi je Antifona družinska drama, ki se dogaja na začetku druge svetovne vojne, ko se družina Burley-Hobbs po dolgem času zbere v nekdanjem domu, opustošeni gotski opatiji, skozi katero hodijo begunci. Srečanje obudi mračne spomine na nasilje, povezano z utopičnim projektom pokojnega očeta. Ključno je tudi soočenje med materjo in hčerjo ter osmišljanje sveta skozi prizmo civilizacije, ki se je znašla v krizi. Ker lahko impozantno Antifono interpretiramo na mnoge načine, vse od kritike patriarhata in fašizma do vprašanja človekovega smisla, so jo sprva različno sprejeli, tudi z odklonom, medtem ko so jo recimo na Švedskem poimenovali kot »igro za bogate v duhu«.
Barnesova je veljala za neposredno osebo, ki je znala delati s humorjem. Predvsem ni želela, da bi bilo njeno pisanje »zateženo«, kot nadalje pojasni Komelj. »Rekla je, da vnaša v svoje pisanje toliko humorja, kolikor ga le lahko. Hkrati sama nekje zapiše, da je ves bes, ki ga je imela v sebi, dala v to dramo, saj je veliko črpala iz svoje življenjske zgodbe, vendar pa eksplicitno ni želela, da bi njena dela razumeli kot avtofikcijo.« Vseeno je njena družinska dinamika precej fascinantna in tragična, doda Komelj. »Ko je Antifona izšla, ji je eden od njenih bratov pisal, da je genialna, in se spraševal, zakaj mora vlačiti to njihovo zgodbo in ali res ne more najti kakšne lepe teme. V drami nastopata brata, ki ju prikaže v zelo negativni luči. Za model je imela seveda svoja brata, ki sta bila bančnika in hkrati zelo ponosna nanjo. Ko je knjižnici v Marylandu darovala svoje rokopise, je brat, ki je bil amaterski kipar, izkoristil priložnost in naredil njen doprsni kip. Ko ga je Djuna videla, je pobesnela.«
Ni samoumevno, da smo dobili slovenski prevod tega dela, na svetu jih je le peščica. Miklavž Komelj se ga je prvič lotil pred približno desetimi leti. Pojasni, da gre za knjigo, ki se nekako upira temu, da bi jo prevajali. Arhitektura Antifone je kot težko dostopen teren, za katerega se mora prevajalec, pa tudi bralec potruditi. »Večkrat se je porajalo tudi vprašanje, ali je to uprizorljiv tekst ali je samo bralna drama. Neuprizorljiva deluje ravno zaradi ekscesa gledališkosti, ne zato, ker bi bila premalo gledališka,« še pove Komelj. Glede na to, kakšen karakter je bila ta ekscentrična pisateljica, bi se ji ob vseh teh zagatah zagotovo smejalo.
