Letošnje 57. mednarodno pisateljsko srečanje za mir, ki ga v teh dneh na Bledu, v Novi Gorici in Ljubljani pripravlja Slovenski center Pen, je v ponedeljek v lepo polnem Klubu Cankarjevega doma uvedlo srečanje s priljubljenim italijanskim pisateljem Paolom Giordanom, nemara enem od najbolj znanih gostov tokratnega blejskega srečanja. Avtor, ki ga tudi v slovenščini poznamo po uspešnicah, kot so Samotnost praštevil (2010), Človeško telo (2013) ali Raztrgajmo nebo (2020), je še posebej v zadnjem času nadvse dejaven v različnih pisateljskih združenjih, ob tem pa glasno opozarja tudi na vse bolj resne razmere na našem planetu.
Na pogovornem večeru z naslovom Kako živeti – in pisati – v času kriz se je Giordano dotaknil precej različnih tem, izhodišče klepeta, ki ga je usmerjala novinarka Patricija Maličev, pa je bil seveda izid svežega prevoda njegovega zadnjega romana Tasmanija, ki ga je med bralce pred nedavnim poslala založba Mladinska knjiga (prevedla ga je Anita Jadrič). V svojem do zdaj morebiti najbolj osebnem delu Giordano raziskuje medčloveške odnose v negotovem času podnebnih sprememb in svetovnih konfliktov: v središču dogajanja je pisatelj in novinar Paolo, ki se odpravlja v Pariz na konferenco o podnebni krizi, pri tem pa se sooča z lastnimi življenjskimi prelomnicami – med drugim tudi s skrhanim odnosom s partnerico po več neuspešnih poskusih umetne oploditve. Osebne težave ga težijo bistveno bolj od planetarnih katastrof, segajočih od poplav, orkanov ali pa taljenja ledenikov vse do terorističnih napadov in vojn, zaradi katerih postaja prihodnost vedno bolj negotova, stiska posameznika, ki bi želel najti varno zavetje, pa vse hujša.
Odkrivanje nove prihodnosti
Čeprav se v besedilu prepletata dve plasti, intimna tesnobnost ter globalna družbena kriza, Giordano priznava, da se je bolj osredotočal na prvo: »Osebne teme se mi zdijo bolj zanimive, kajti z njimi se lažje poistovetimo, skozi njih se povezujemo z drugimi ljudmi, navsezadnje pa se tudi vedno znova izkaže, da intimne stiske doživljamo veliko bolj neposredno od še tako resnih družbenih težav.« Pri tem je pojasnil, da je v roman vnesel številne avtobiografske podrobnosti, predvsem iz obdobja tik pred pandemijo. »Takrat sem se moral na osebni ravni sprijazniti z nekoliko žalostnim dejstvom, da z ženo ne bova mogla imeti lastnih otrok. To ni nekaj hudo tragičnega, nihče ne umre – toda vseeno izgubiš nekaj, za kar si pričakoval, da bo del tvoje prihodnosti, v tebi zazeva neka praznina, ki se jo moraš naučiti tako ali drugače sprejeti.« Kot pravi, roman Tasmanija v nekem smislu govori prav o tem procesu, sicer postavljenem v čas, ko je začela tudi Evropa svojo prihodnost »odkrivati in oblikovati na novo«, na drugačnih izhodiščih kot v preteklosti, ki pa v mnogih pogledih pomenijo korak nazaj: »V Italiji denimo trenutna oblast ponovno poudarja pomen tradicionalne družine, narodnih vrednot in podobnih reči, kar doživljam kot malce neprijetno – ne zato, ker bi me kaj v zvezi s tem skrbelo, ampak zaradi tega, ker je tako neskladno s siceršnjim napredkom na številnih področjih.«
V knjigi se torej prežemata resničnost ter fikcija, Giordano pa meni, da za samo sporočilo niti ni pomembno, kaj od zapisanega se je v resnici zgodilo – in tudi ne zato, ker bi mu bilo nerodno. »Sram je največji sovražnik vsakega pisatelja: skrbi te, da se v pisanju ne bi preveč razgalil, da ne boš dovolj zanimiv, da se bo tvoje delo komu zdelo slabo... Toda sam sem se sramu otresel, ravno ko sem pisal ta roman – nastajal je v obdobju po pandemiji, ki je tako močno zarezala v naša življenja, da so tiste majhne stvari, ki se jih običajno sramujemo, postale nepomembne.«
O svetu, kot je v resnici
Po drugi strani Tasmanija govori tudi o vse slabšem stanju planeta. »Številni so se desetletja trudili, da bi širšo javnost ozavestili glede podnebne krize, toda ko smo se te težave končno začeli zavedati, so se zgodile druge stvari, ki so se zdele bolj grozne in bolj nujne. In verjetno so tudi bile, vendar smo ob njih pozabili na vse drugo,« ugotavlja. »Ko bomo ponovno postali pozorni na spremembe v okolju, pa bo najbrž že prepozno.« Otok Tasmanija je eden od tistih krajev, kjer naj bi bilo preživetje po podnebni katastrofi lažje kot drugod, zato v romanu deluje kot neke vrste prispodoba varnega zatočišča. »Vendar dejansko na Zemlji ni območja, kamor bi bilo mogoče pobegniti pred posledicami trenutnega sistema,« je pri tem še opomnil avtor, ki se je s pisanjem začel ukvarjati razmeroma pozno, šele po študiju fizike – in ki ugotavlja, da bo pokrajina, prizadeta zaradi podnebnih sprememb, videti zelo podobna tisti, ki jo je opustošila atomska bomba. »Okoljska kriza pomeni konec sveta, kot ga poznamo.«
Vlogo pisatelja vidi Giordano ravno v opozarjanju na usodnost trenutka. »Pisanje ni namenjeno le samemu sebi, niti ne meri zgolj na kratkočasenje bralca, temveč predvsem razpira stanje sveta, kot je v resnici,« pravi. »Če na podnebne spremembe ali na vojno gledamo kot na nekaj, kar se morda res utegne zgoditi, ne bomo naredili nič. Razumeti moramo, da se podnebje že spreminja, da vojna že poteka, in to na našem pragu! V tem smislu je naloga pisatelja, da nas pripravi na sedanjost.«
