Nihče nikogar ne spozna je eden od verzov pesmi Grm Svetlane Makarovič in od letošnjega aprila tudi naslov romanesknega prvenca (Cankarjeva založba) Katarine Gomboc Čeh, ki smo jo doslej poznali kot pesnico – avtorico zbirk Negotovosti navkljub (JSKD, 2018) in Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti (Robida, 2020) – ter publicistko. Medtem ko je Grm pomensko obtežena pesem, naslonjena na potencialno silovitost bralkinega čustvovanja, zlasti njene bolečine, spomina nanjo, se roman Nihče nikogar ne spozna izogiba silovitosti – tako jezikovni oziroma stilistični (junaki se pogosto »šibko nasmehnejo« ali »resnobno pogledajo«) in formalni kot vsebinski. Izogibanje silovitosti tu ni evfemizem za »statičnost« ali »dolgočasnost«, ne. Pripovedovalka Maša, enaindvajsetletna študentka etnologije in kulturne antropologije, drugi sopran ženskega pevskega zbora Filoméla, v katerem se pevke za zborovsko tekmovanje v Talinu, med drugim, učijo uglasbitve Grma, hči katoliško konservativnih staršev, brodi, se zares dinamično izgublja, a še bolj kot to ves čas, vseh 350 strani romana, opazuje. Res komaj kdaj koga vrednoti … Opazuje, opazuje, tako sebe kot druge.
Mašino opazovanje se spočetka odvija v tihi želji, da bi v (nelagodni) kulturi, obteženi z vprašanji begunske krize, našla svoje mesto, se okitila z lahko prebavljivo identiteto ter, po ekstenziji, enako razporedila tudi druge: svojo sestro, ki se pripravlja na cerkveno poroko, svoje starše, ki volijo Janšo, prijatelja Maksa, prav tako študenta antropologije, deklariranega levičarja, v katerega je bila že večkrat zaljubljena – spoznamo jo, ravno ko se vanj ponovno zaljubi –, glasbi predano zborovodkinjo Agato Trinko, novo, izginjajočo prijateljico Saro in celo zagnanega, študioznega Blaža, s katerim praznuje silvestrovo. Če bi bil Nihče nikogar ne spozna slab bildungsroman, bi iz njega lahko izcimili četico junakinjinih spoznanj o tem, kam sodijo drugi, kam sodi sama, vzniklih po koncu »bitk« določenega življenjskega obdobja, vendar se avtorica takim šibkostim scela izogne. Po preštevilnih družinskih in prijateljskih srečanjih ter po peščici erotičnih zbližanj, v katerih se neprestano soočajo življenjske izkušnje, podkletene z razredno pripadnostjo, (nezdružljiva) politična prepričanja, aspiracije in afekti, je Mašin »spoznavni« izkupiček enako kompleksen, kar nemogoč, kot je bila njena vhodna stava. Naslov romana prav nič ne zavaja. Nihče nikogar ne spozna ali, malo drugače, nihče nikomur ne pride do dna.
A zakaj je tako, se sprašuje roman in postopoma nakaplja odgovore oziroma to vsaj poskuša: nikogar se ne da razporediti v lične predale, saj smo vendar spleteni iz nasprotij in lažnih zavesti, saj vendar nihamo, saj se raje kot živimo, vendar oznanjamo, ker se niti sami ne poznamo, ker je razkorak med tem, kar govorimo in kar delamo, širok kot oceani, ker smo veliki, bi velikodušno dejal pokojni Walt Whitman (no, morda je to menil zgolj zase). Tovrstni odgovori – njihovi poskusi – v literaturi kajpada niso novi, v zadnjih letih so v slovenski prozi pravzaprav ponovno eksplodirali – očitno gre za malone instinktiven pisateljski odziv na čedalje bolj razvidno polarizacijo, kulturne boje, ideološke delitve –, a romana to dejstvo ne ošibi. Nasproti že znanemu namreč stoji nekaj prijetno novega: blagost. Mirnost. Ker se pripoved organizira okoli junakov, ki šele prihajajo k sebi in so v tem prihajanju k sebi povprečni, ji niti ni treba biti nervozna, zaskrbljena. Čas za radikalnejše odzive bi še prišel. Razen če nihče med njimi ne bi nikdar povsem skrenil in se zožil. Pomanjšal.
