Paradoksi lastne sobe

Našteti naslovi izpostavljajo pomenljivo razliko: de Maistrov pripovedovalec se ne ukvarja toliko z družbo, kolikor predvsem sam s sabo in svojo neposredno okolico. Beleži humorna opažanja o človeški naravi, doda ščepec igrive filozofije, izreče kakšno pikro na račun sodobnikov, trpko o prijateljih, melanholično o otroštvu in očetu; popiše sprehod po domačih (sobnih) portretih in slikah – de Maistre je bil med drugim slikar – sanjari o ljubici (ali več njih), našteva naslove iz domače knjižnice, kjer kraljujejo sodobni klasiki, na katere se pripovedovalec pogosto vsebinsko sklicuje, recimo na Goethejevega Wertherja, Dantejev Pekel ali Miltonov Izgubljeni raj. Predvsem pa nad zapisom bedi duh Sternovega Sentimentalnega popotovanja; kot v spremni besedi zapiše Primož Vitez, je de Maistrovo Popotovanje »potopisna travestija«, posledica kolonialne ekspanzije in s tem razcveta potopisnega žanra. Z introspektivnim obratom, seveda, kajti potovanje po lastni sobi nujno implicira zaziranje vase, razmah domišljije. Obenem je težko spregledati, kako premišljeno je kurirana podoba
samega pripovedovalca, ki podatke o sebi in svojem času odmerja vsaj tako skrbno kot sobne korake. Po svoje je prav minimizacija prisotnosti zunanjega sveta najintrigantnejša plat Popotovanja. Dvainštiridesetih dni, kolikor traja pot in kolikor ima zato knjiga poglavij, avtor ni izbral sam, temveč mu jih je določila oblast; sam o razlogih molči oziroma nanje zgolj bežno namigne,
iz biografije pa je razbrati, da je bil vzrok hišnega pripora dvoboj (pri čemer se poraja vprašanje, kako je končal de Maistrov nasprotnik ...). Od »zunanjega
sveta« omenja karneval; poda sočutno opazko o revščini; se kesa, ker ni strpnejši do svojega služabnika, in hvali njegovo potrpežljivost. Kar spomni na to, da je de Maistre vendarle predstavnik privilegiranega sloja, ki mu dvainštirideset dni prisilnega dopusta ne bo spremenilo niti finančnega niti družbenega položaja.