Zločin nikoli ne zastara – vsaj v očeh tistih, ki so utrpeli njegove posledice, osebne ali, in tu postanejo stvari zagonetne, družbene. Politične. Kajti ko se vprašanje zločina naseli v polje političnih interesov, se temu prilagodijo tudi njegove interpretacije. Povratni ukrepi, ki sledijo, niso toliko stvar maščevanja, poudarja Maríasov ambivalentni lik Bertram Tupra, temveč oblika poravnavanja dolgov: »Sovraštva ne poznamo, ne smemo si ga privoščiti. Mi ne vnašamo strasti, vendar čas ne mineva in nikoli ne pozabimo ničesar. Kar je bilo pred desetimi leti, je za nas včeraj.« Kar Tupra sporoča, je, da tajne službe in njeni agenti ničesar ne pozabijo, dokler ima od tega nekdo korist. Dejanja in akterji so podvrženi diktatu nenehne pripravljenosti, predvsem pa diktatu jezika, narejenega za namerno zavajanje in zapadanje v protislovja. Nič ni resnično, vse so zgolj besede.
Vse to pa je precej oddaljeno od dilem, s katerimi se spopada izvajalec naloge. Sterilna »uradna« narativa, ki jo ponuja Tupra, je v ironičnem kontrastu z naraščajočo gmoto etičnih protislovij v katere zapada Tomás Nevinson, odsotni mož Berte Isle in odstavljeni (ali bolje »speči«) agent britanske obveščevalne službe. Maríasov junak je predvsem utrujen, soočen s težo preteklih zločinov – čeprav bi jih služba poimenovala drugače – in postavljen pred nalogo, ki ji morda, kljub letom izkušenj, ne bo več kos. Marías v sebi lastnem slogu narativo zastavi zelo široko geografsko, časovno in idejno: pripoved, ki se odvija leta 1997, je vezana na dogajanje izpred desetih let, v čas krvavih akcij skupin IRA in ETA, oseba, ki jo mora Nevinson poiskati, pa naj bi bila neposredno vpletena v eksplozijo pri nakupovalnem centru v Barceloni, v kateri so življenje izgubile predvsem ženske in otroci. Zločin ne zastara, sploh ne tak, od katerega je minilo komaj desetletje, ko je mnogo svojcev še živih, a kot rečeno narativa ni zastavljena s perspektive prizadetih, temveč tistih zunanjih, ki imajo dovolj moči, da si vzamejo (ali ne) pravico do kazni. Nevinson, ki bi še do nedavnega nalogo izpeljal brez pomislekov, se tukaj prvič vpraša o smislu svojega početja. In se, morda prav tako prvič, zave, da je »pravica ... nesmiselna, nestvarna, nemogoča«, ali bolje – v službi diskurzivnih mahinacij. Roman predstavlja drugo plat žanra vohunskega oziroma akcijskega romana, pri čemer je Nevinson nekakšen anti-Bond (Marías pa valovit odsev Le Carréja), ki sebe in svojo vlogo preizprašuje tudi z izmenjavo perspektiv. Prvoosebna pripoved se v času, ko Nevinson prevzame drugo identiteto, umakne potujeni tretjeosebni, čeprav se oseba, ki jo izgovarja, ne spremeni; kot bi se Nevinson opazoval z distance, kot bi se že na ravni pripovedi upiral dodeljeni mu nalogi. Marías, pisatelj epskega razmaha in digresij, Nevinsonovo prihajajočo dilemo izpostavi že na samem začetku, z opisovanjem prvega prizora iz Langovega filma Man Hunt (1941) ter sklicevanjem na Dnevnik obupanca Friedricha Reck-Malleczewena. Obe deli nagovarjata vprašanje neizkoriščene možnosti atentata na Hitlerja, vendar to počneta v retrospektivi, z vidika časa, ko se je vse že odvrtelo in so se zločini že izvršili. Na mestu Alana Thorndika in Reck-Malleczewena se zdaj znajde Nevinson: deloval naj bi na ravni hipotetične preventive, ki pa bi v manjšo skupnost vnesla še kako realne posledice. Po drugi strani pa njegovo zavlačevanje odpira možnost nove nevarnosti.
Zadnja knjiga Javierja Mariasa (1951–2022) spominja na polaganje računov. Nevinson, ki je svoj literarni debi doživel že v romanu Berta Isle, se ozira nazaj na svoje življenje. Poskusi znova, spodleti mu bolje. Kar sledi še najbolj spominja na poskus sprave v najširšem pomenu besede.
Maríasova pripoved se razlega v vse smeri, včasih bolj, včasih manj razveseljivo. Predstavljam si, da bodo v knjigi najbolj uživali tisti, ki že poznajo delo Berta Isle: slednje v romanu Tomás Nevinson najde izgubljeno polovico – tokrat dokončno.
