Jan Krmelj (1995) je na literarno sceno stopil pred slabim desetletjem kot študent režije in se s prvencem Relikvije dihanja predstavil kot pesnik silovitega imaginativnega potenciala, ki jezikovne strukture razstavlja tako, da se v njem množijo ekspresivne sinestetične podobe: »Izkušam neprilagojenost ptice v zaskaljenem / zobovju meje molka.« Pričujočo drugo pesniško zbirko izdaja kot uveljavljen gledališki režiser in avdiovizualni ustvarjalec, a razen nekaterih filmsko-gledaliških referenc in očitnega dramaturškega loka v knjigi večjih sledi gledališča ni zaznati. Kljub dialoškosti je namreč v ospredju raziskovanje bivanjskih možnosti (jezika), v primerjavi s prvencem gre za formalno bolj umirjeno, metaforično okleščeno, skorajda asketsko zbirko s sporadičnimi ekspresivnimi momenti.
Zbirko uvaja Prolog, s katerim stopimo v prostor in čas, ki v pesmi (in zbirki) ne teče linearno od najnižje do najvišje letnice (689–3045), temveč se časi poljubno menjajo, preskakujejo, napredujejo ali nazadujejo. Pesem deluje programsko, določi okvir, ki evocira strniševsko vesoljno zavest, v nadaljevanju najdemo celo parafraze nekaterih njegovih najbolj znanih pesmi (Vrba ali Vesolje). Krmelj se v tem »dotiku z vsemi časi« pridružuje razmeroma veliki skupini sodobnih domačih (metafizičnih) pesnikov in pesnic, od Milana Jesiha, Milana Dekleve, Tiborja Hrsa Pandurja, L. Debeljaka, Primoža Čučnika do Jane Puterle Srdić, če izpostavim samo nekatere, toda v pesniškem načinu je še najbližje poeziji Miklavža Komelja. Podobnosti, včasih preočitne, zaznamo na formalni ravni, Krmeljeve pesmi so se v primerjavi s prvencem precej skrčile, pogosto je gnomično izražanje, pojavile so se tudi rime, predvsem pa vzporednice zaznamo v značilnem raziskovanju jezika, pesnika zanima, kaj in kako je z jezikom mogoče spoznati, a tudi, kako z njim bivati, nemara z njim celo razdreti bivanjsko stisko. V igrivem načenjanju ustaljenih (jezikovnih/pomenskih) hierarhij navsezadnje v zbirki odzvanja tudi Šalamun (»Uho je uho, / oko je ekran, zemlja je pleme, / zemlja plevel«), a Krmeljevi zbirki se kljub tem močnim vplivom uspe izleviti v samosvoj pesniški izraz/jaz, najmočneje navzoč proti koncu zbirke, ko se v sklepnem Epilogu celo vzpostavi kot rajska razpoka.
Posnemovalsko deluje zbirka zlasti uvodoma, ko pesmi še iščejo svojega izpovedovalca, čeprav je v njih že zaznati osrednji (izvirni) pesniški problem – individuiranje, postavljanje (novega) lirskega subjekta v čas in prostor: »Zagnati se v neznano, da ne bo več / ničesar poznanega! // Šele strah pred poznanim / rojeva neznano.« Subjekt, ki sprva živi od svoje drugosti, se tako protislovno izgrajuje skozi lastno negacijo, v nenehnem dvogovoru z neznanim, zbirka kot celota pa se naposled razkrije kot lirična izpoved (v kolektivno) zabubljenega posameznika, ki se skuša na vse kriplje osvoboditi – (pradavnega) težkega spomina in občutka, »/d/a sodelujemo v zavestih, ki jih ne priznavamo – // da smo udeleženi v procesih, / ki jih zavračamo –«. Vse očitnejša tako postanejo tudi nevralgična mesta, žive rane (otroštva) in »nemogoča ujetost / v tok stoletij, ki se / zapirajo«.
Izvirno protislovje in odlika Krmeljeve poezije torej tiči v domala konceptualnem zasnutku, ki se naposled preobrazi v presunljivo in navsezadnje družbenokritično izpoved vitalnega porajanja – zlasti v naklonjenem odnosu in ljubezni: »Povej, da ljubiš, ker / nič ni lepše od tega, da lahko. / Naenkrat nisi več sam, nisi več sam / v tej hromi praznini, naenkrat / nisi več sam.«
