Potovanje Kapke Kassabove se konča tam, kjer se je začelo, v kraju nenavadnega imena Vas v dolini, ki je tako generično kot hkrati pravljično, prav s tem pa napoveduje smer, v katero se bo obrnila Meja. Celo naslov knjige bi ne mogel biti bolj splošen, a tudi ne bolj točen: s tem ko pripoved spleta okrog »zadnje evropske meje« med Bolgarijo, Grčijo in Turčijo, Meja pripoveduje o vseh mejah in njihovih raznolikih utelešenjih, še najbolj morda tistih najbolj zmuzljivih, ki vlečejo črte med ujetostjo in svobodo, med življenjem in smrtjo, med sanjami in resničnostjo. V knjigi se, nekoliko v duhu romantizma, iskanje osebne identitete stke (prešije) s prostorom. Pripoveduje o stanjih prehajanja, s tem pa sledi prastaremu prepričanju, da je pot, ki teče navzven, vedno tudi notranja, da sprememba okolja spreminja človeka samega, zato je nujno, da se pot vedno sklene tam, kjer se je začela, in da se pripovedovalka, Kapka Kassabova, znova vrne na kraj začetka – ista, a drugačna. In vendar je to zgodba, ki daleč presega perspektivno individualnega »razsvetljenja«.
»Kaj je meja, če slovarske definicije ne držijo? Meja je nekaj, kar nosite v sebi,« in čeprav se sliši kot še ena splošnost, Kassabova ravno z izbiro potopisnega prostora prikaže diskrepanco med političnim/slovarskim dojemanjem meje kot načinom zamejevanja in izključevanja ter geografsko, kulturno, nenazadnje človeško realnostjo. Ljudem, ki jih je avtorica srečala na svoji poti, je bila meja vsiljena, a so se nanjo navadili, se naučili v njeni bližini živeti, kar pomeni, da so se naučili tudi tega, kako jo zaobiti. Mejno območje je prostor povezovanja, združevanja, solidarnosti, povzete z besedo komšiluk, sosedstvo, skupnost – in prav na tem območju se zdi, da imajo besede še vedno pomen, da niso zgolj prazni označevalci politiziranih sloganov. Skozi knjigo Kassabova sestavlja mejni slovarček besed, ki so tako kot ljudje prešle različne dobe in jezike, da jim je včasih nemogoče določiti izvor, ki pa postane nepomemben: važno je, da so žive, nabite s pomenom tako, da se ne le govorijo, temveč tudi živijo. Ker pa je v dojemanje meje vključena tudi ideja sprevračanja, imajo podobe pravljičnih trakijskih gozdov tudi svojo drugo, temno plat. Meja je nenazadnje posvečena »tistim, ki jim ni uspelo priti na drugo stran, takrat in danes«, ta danes pa je v času nastajanja knjige pomenil obdobje, ki ga je zaznamovala tako imenovana »migrantska kriza« iz leta 2015 – pri čemer bi se moral izraz nanašati na krizo evropske politike, ki prebežnikom z vojnega območja ni znala zagotoviti osnovne humanitarne pomoči. Nasprotno, dehumanizacija, ki so ji bili migranti takrat – in so ji še vedno – podvrženi, se je dogajala ravno zaradi mej in predvsem na meji, kjer je bilo zabeleženih največ kršitev človekovih pravic ... tako, kot se je nekoč, v času železne zavese, že dogajalo s poletnimi sandalarji (Nemci iz NDR) ali Bolgari, ki so v želji po boljšem življenju slednjega najpogosteje izgubili: anonimno, v temnih gozdovih Strandže, na hitro zakopani v improvizirane grobove, da jih ni bilo več mogoče najti in so bili potem zapisani kot »nesreča na počitnicah«.
Tako kot vse vzporednice, ki jih Kassabova vleče skozi Mejo, je tudi ta izpeljana diskretno, a očitno. Pomenljiva ironija je, da v zgodbi, ki pripoveduje o mejah, ni ničesar pomensko zamejenega, definiranega; Kassabova pusti, da zgodbe govorijo same zase, da se vzporednice tkejo skozi podobe in obraze. V tem teče še ena vzporedna primerjava, tista z iskanjem skritih zakladov, ki naj bi jih skrivali tukajšnji gozdovi; v duhu hudih klišejev, ki pa imajo v pričujoči knjigi smisel, namen in pomen, so zakladnica zgodb ljudje, ki jih je Kapka Kassabova srečala na svoji poti.
Meja je strukturirana kot roman, v katerem so vsi konci izpeljani katarzično – pa naj se končajo srečno ali ne. Včasih je zaključek odsekan: »Prideš do konca poti in je konec.« Nekaj vedno ostane in ta vedno je vedno več, kot se zdi.
