Celo njegova prevara je romaneskna: za roman Življenje pred seboj je namreč leta 1975 prejel Goncourtovo nagrado s pomočjo goljufije. Po pravilih jo je mogoče dobiti le enkrat v življenju, on pa jo je dobil že leta 1956 za roman Korenine neba. A Življenje pred seboj, ki je izjemen roman, vreden vsake nagrade, je tako kot še nekaj drugih romanov izdal pod lažnim imenom Émile Ajar in tako okrog prinesel žirijo. Nič hudega, tudi ime Romain Gary je bilo le približek resničnega ruskega imena Romana Kacewa, Juda – identitete, ki ji je rad dodal še kanček tartarstva. Ob vseh teh podvigih je napisal tudi knjigo o življenju svojega alter ega Življenje Émila Ajarja, ki je izšlo posthumno.
Obljuba ob zori, ki je v izvirniku izšla leta 1960, je torej nekakšna pitoreskna avtobiografija, ki niha med stvarnostjo in fabulacijo. Z njo Gary postavi spomenik svoji mami Nini, sila posebni ženski, ki je po ločitvi ostala sama s sinom na Poljskem, potem ko je družina zapustila Rusijo. Ženski, ki je bila svet pripravljena postaviti na glavo, da bi sinu omogočila, kar mu je bilo po njenem mnenju usojeno: veličasten socialni, ekonomski in umetniški vzpon v Franciji. Nikjer drugje kot v Franciji, ki je bila v njenih predstavah idealna država izjemne kulture, demokracije, pravičnosti in možnosti za vse.
In dejansko ji je, in v tem je hec, uspelo: s sinom sta preromala pot skozi vzhodnoevropska mesta, zdaj lačna, zdaj po zaslugi maminih neverjetnih šiviljskih in drugih čarovnij precej premožna, vse do zastavljenega cilja, do Francije, Nice, kjer se je začelo njegovo šolanje. Nato je sledila vojaška in končno diplomatska kariera. Kot mu je v otroštvu napovedala mama.
Gary piše v prvi osebi v žlahtnem pripovedniškem slogu tiste literarne, tudi ruske tradicije, ki socialno bedo mehča skozi srčnost in »utrganost« protagonistov ter skozi humor, pogosto absurden, ironičen; predvsem pa skozi neverjeten, neozdravljiv vitalizem. Ta temeljna naklonjenost ljudem, ki jim usode nenehno mečejo polena pod noge, je tisto, kar dela Garyja izjemnega.
Po uvodnem delu romana, v katerem avtor opisuje svoje odraščanje, se začne prikaz njegovega odraslega življenja, študij in ob izbruhu vojne leta 1940 njegova vojaška kariera pilota. Tudi tukaj skuša ohranjati hudomušnost in niza neštete nespretnosti, spodletele priložnosti in neumnosti, ki jih počne na vsakem koraku, skozi pisma pa ga ves čas vojne še naprej vzpodbuja Veliki drugi, mama. A to je najprej čas pétainovske Francije, ki da Hitlerju veliko prednost, nato pa čas krvave streznitve francoske politike, bojev, ki Garyja odpeljejo v Afriko in nato v Veliko Britanijo pa spet nazaj v Afriko. Pisatelj pripoveduje o samoumevnosti, s katero mladeniči odhajajo v boj, tu niza dolgo vrsto prijateljev, ki so padli, premnoge, ki so tvegali sebe, da bi rešili soborce, tukaj govori o običajnih ljudeh velike srčnosti v nemogočih razmerah pomanjkanja in stiske. In o tem, kako vsi ti njegovi mrtvi soborci še vedno živijo v njem, kako življenje preživelca ni več iz enega kosa. Leta 1980 Gary naredi samomor.
Ti razmisleki o trpljenju v vojni, o ranah in bojih, ki jih kdaj pa kdaj presvetlijo kratkotrajne ljubezni, se boleče ujemajo s sedanjim časom. Tudi zdaj eni umirajo v enako krutih vojnah, drugi pa jih gledamo na televiziji.
