»Ne veš še, kako so vse te drobne slike, / kolaži naših življenj, žive le, če jih nekdo zapiše, / obnovi v pripovedovanju, spominu, / jim da vrednost, odsev.« Tako razmišlja izpovedovalka v eni od pesmi zbirke Točke izginjanja (2019), ki je v pesniškem pristopu že zelo blizu tu obravnavani, tj. peti zbirki Magnolija. Njena zgodba. Poezija Lucije Stupica je namreč v prejšnji zbirki postala precej bolj pripovedna, liriko je zasledovala v zgodbah, ki jih izpisuje življenje, ne le izpovedovalkino, temveč tudi življenje prednikov, sorodnikov, (tuje) okolice. V Magnoliji. Njeni zgodbi je poetološki zasuk vpeljan v samo konceptualno zasnovo, tako da je knjiga oblikovana v bolj ali manj enovito pripoved o življenju prednikov, še zlasti izpovedovalkine tete in dedkovega brata. Če je pesnica v prvih zbirkah poskušala življenje zaobjeti v metafore, se zdi, da se v zadnjih vse bolj zaveda, kako je (preteklo) življenje samo po sebi prispodoba, celo privid ali sanje.
Zbirka si tako zadaja na videz nemogočo nalogo, sestaviti in oživiti skuša nekaj, kar je krhko kot poezija – življenja, ki so obtičala v spominih, (podedovanih) čustvih, okruških pripovedi, pismih. Zlasti v začetnem delu zbirke pod slovarskim geslom »magnolija« beremo pesmi v tretji osebi ednine, ki so v primerjavi s preostankom zbirke precej bolj narativne. V njih sta zaznavni distanca, oddaljenost izkušnje in s tem tudi lirike. Ta narašča v drugi polovici zbirke, uvaja ga slovarsko geslo »Anton«, ko se žarišče preseli v (prvo)osebno izpovednost, bolj otipljivo, domala telesno. Če torej v prvih pesmih prevladuje zunanji skelet, pesmim v nadaljevanju zraste notranje okostje in s tem močnejše izpovedno osišče. Poetičnost se torej okrepi, ko umanjkajo biografski drobci, iz katerih bi bilo mogoče sestaviti pripoved: »Pokrajina, ki / se oglaša z drobnimi poki. Zrak pa, kot / bi bil zamrznjen, ne premika svojih vek. / Zvok, ki odpira zimsko kuliso in zaduši / vsakdanje bučanje misli. V tem zvoku, v / premoru je pesem.«
Naslovna magnolija je kot osrednji motiv zbirke tudi njena ključna metafora, prispodoba konca, minevanja, izginjanja, a tudi novega začetka in upanja. Rasla je na sosedovem vrtu, zaznamovala neko (žensko) življenje, dokler je niso posekali, zdaj pa jo izpovedovalka skuša (v resničnosti pesmi) zasaditi na novo: »V rokah držim / sadiko magnolije, hibrid je, na listku, / ovitem okoli stebelca, je napisano njeno / ime. Susan. Cvetela naj bi z dišečimi / temno rožnatimi cvetovi. /…/ Siv / je dan, siva je noč, pomlad ni pomlad / moje rojstne dežele. Kdaj naj sadim? Kje?«
V skoraj nevidnih plasteh zbirke podobno kot v predhodni knjigi vztraja pretanjena eko kritika, a tokrat tudi izrazite protivojne pesmi, med njimi mojstrska SVETLOBA SNEŽNE LUNE. Nasploh v zbirki, ki je zasnovana kot pripovedna celota, kajti nastala je iz primarne želje po pisanju (veličastne) zgodbe, ob tako imenovanih podpornih pesmih, ki ustvarjajo kontekst in gradijo vzdušje, najdemo nekaj najboljših avtoričinih pesmi – TISTEGA POZNEGA VEČERA, Barva magnolije, OKOLIŠČINE, OD TAM, IZBERI DAN IN URO ipd. Te pesmi denimo tudi ne potrebujejo dodatnih referenčnih razlag, ki so sicer na voljo ob koncu zbirke in siceršnje pesmi še dodatno (in po nepotrebnem) sidrajo v bio- in geografsko resničnost. Čeprav je Magnolija. Njena zgodba znotraj pesničinega opusa doslej najbolj samosvoja knjiga, gre še vedno za prepoznaven rokopis, porajajoč se v prepletu snovnega in hrepenenjskega oziroma v zevu med pesmijo in zgodbo. Le slednje ne bi bilo treba posebej izpostavljati, temveč raje zaupati delovanju poezije, tudi kadar se želi izpisati proza(ično).