Annie Ernaux je nekakšna svojevrstna kronistka, piše o sebi, svoji družini, dogajanju v francoski družbi skozi čas, in to pisanje je na neki čuden način hkrati distancirano in intimno, razkrivajoče in neprosojno, kot bi v iskanju čim bolj ustreznega izraza nenehno pazila, da pretirana čustva ne bi zameglila dejstev, da napačna beseda ne bi popačila slike. In ta svoj avtorski boj med dogodkom, pa naj bo realen ali fiktiven, in njegovim opisom v tekstih tudi ves čas komentira. Prav ta potujitveni princip, ki nas tu in tam iztrga iz zgodbe in sooča z njenimi pisateljskimi vprašanji in zadregami, bralca opozarja na meje izrekljivosti.
Mesto je naslov prve zgodbe v knjigi Tri besedila, napisala pa jo je leta 1983. V prvem stavku nam pripovedovalka pove, da je prejela državno potrdilo za poučevanje na srednji stopnji, že v naslednjem odstavku pa: »Moj oče je umrl natanko dva meseca zatem.« Ta sopostavitev veselega in tragičnega dogodka sta okvir, znotraj katerega nas avtorica najprej popelje nazaj v očetovo težko revno otroštvo, v katerem je bila »dedkova hudobija njegovo življenjsko vodilo, moč, da je lahko kljuboval revščini in se prepričeval, da je moški«. Večna identifikacija nasilja in moškosti. To je bil čas, ko je v šolskih knjigah pisalo: »Naučimo se biti vedno zadovoljni s svojo usodo.« Usoda pa je bila pomanjkanje in dve svetovi vojni; na pragu druge se očetu in njegovi izvoljenki rodi mala Annie. Kontekst boja z revščino in vojnim uničenjem spremlja podoba psihološkega profila očeta, ki ostaja večni ujetnik socialnih in psiholoških determiniranosti (nespremenljivost kot vrlina), iz katerih skuša s pomočjo izobrazbe hčerka pobegniti, a s tem sproži neodstranljivo zev med sabo in očetom.
Drugo besedilo Neka ženska je posvečeno mami, začne se z besedami: »Moja mama je umrla v ponedeljek, 7. aprila.« Smrt, spet kot uvod v pripoved, tokrat nastopi v domu za dementne, kjer mama, ta nekoč neusahljiv vrelec energičnosti, presahne. Mama je bila tista, ki se je od tovarniške delavke prebila do trgovke in ki je skrbela za hčerkino izobrazbo, odločena, da bo vsaj ona prestopila mejo deprivilegiranih. A hkrati je bila tudi neprizivna in groba v sveti veri, da ve, kaj je prav, kaj se nosi, kaj se ne spodobi. Socialni klišeji malomestnega okolja, sramota revščine, nenehno primerjanje, zavist in ustvarjanje videza blagostanja, obsojanje drugačnih, vsa ta nevidna, dušljiva prisila je tista, ki ji hčerka nato uide v Pariz, v kariero. Na starost se mama preseli k hčerki, dementna, in vlogi se zamenjata, mama postane otrok. Ob mamini smrti pripovedovalka sanja: »Ležala sem sredi reke, med dvema tokovoma. Iz mojega spolovila, znova gladkega kakor pri dekletcu, in trebuha so se vile resaste rastline, mehko valujoče. To ni bilo samo moje spolovilo, tudi mamino je bilo.«
Prvi stavek tretje zgodbe Sram: »Moj oče je zgodaj popoldne neke junijske nedelje hotel ubiti mojo mamo.« Ta prizor družinskega nasilja, v katerem je hči s svojim vpitjem 'nesrečo mi boš priklical' preprečila najhujše, je ikoničen v več smislih: doživlja ga na milijone otrok, ki jih večinoma pesti še revščina, predelave travme pa imajo podobne variacije: pozaba, popolna ali delna (»v resnici sem si zapomnila samo vzdušje«), odmik (»med mano in vse, kar sem živela, je legel nekakšen filter«) in večna bojazen, da se bo ponovilo. Predvsem pa hromeč sram zaradi dejanj staršev, ki ga otroci prevzamejo nase.
