V Centru za slovensko književnost so izdali dva pesniška prvenca, in sicer zbirko Drevo delfin pesnice Alojzije Zupan Sosič ter zbirko Vse, kar ti moram povedati pesnice Špele Setničar. Ob tem je izšel še prevod zbirke Sveti svet. Sveti seks češko-hrvaškega pesnika Adama Borziča, ki sta jo prevedla Aljaž Koprivnikar in Anja Simič. Tudi Založba Škuc je svoje police obogatila s tremi novimi prevodi. Prvega, z naslovom Strašna angela francoskega pisatelja Érica Jourdana, je prispeval Brane Mozetič. Gre za delo, ki je bilo takoj po objavi leta 1955 prepovedano in umaknjeno iz prodaje. Posledično je v celoti izšlo šele 30 let kasneje. V zgodbi protagonista Pierre in Gérard vsak s svojega zornega kota pripovedujeta o mladostniški ljubezni, zavračanju družbenih vrednot, o predajanju strasti, o bolečini in nasilju. Posebej za slovensko izdajo je spremni zapis prispeval Jourdanov nečak Jean-Paul Garnaud. Nad drugim delom, ki nosi naslov Play boy, je kot prevajalec bedel Iztok Ilc. Avtorica Constance Debré je v zadnjih letih s svojimi kratkimi romani razburkala francosko literarno sceno. Omenjeno delo strogo gledano ni njen prvenec, a ga sama tako obravnava, ker pomeni ključno prelomnico v njenem življenju, ki ga je ponovno začela živeti po štiridesetem letu. Na pragu srednjih let je naredila radikalno spremembo – opustila je stabilno odvetniško službo, zapustila moža in na svobodo izpustila dolgo tlečo ljubezen do žensk. Tretja prevedena knjiga so ​Tribade brez plemena Kubanke Anne Lidie Vege Serove, antološka zbirka osemnajstih kratkih zgodb iz avtoričinih različnih ustvarjalnih obdobij. V besedilih se osredotoča na takšne in drugačne junakinje ter antijunakinje, ki se borijo za svoj prostor pod soncem. Delo je prevedla Sara Virk.

Prve na seznamu preganjanih

Nove pesniške izdaje Založbe Škuc vključujejo drugo pesniško zbirko Pina Pograjca z naslovom Trepete, s katero nas skuša z intimnimi občutji iz lastnega življenja opomniti, da smo pod kožo še vedno le ranljivi spremljevalci svetov, v katerih se nahajamo, kot pravi avtorica spremne besede Špela Setničar. Sršena pičim nazaj je prav tako druga pesniška zbirka Veronike Razpotnik, o kateri je Suzana Tratnik zapisala: »Ne/umeščenost in izguba lastnega ne/doma razgali samoumevno domačijskost kot tuj teren, na katerem je odraščajoče dekle vrženo v zgodnjo vadbo mačizma, spolnega nadlegovanja, razvrednotenja ženske pozicije ter drugih (hetero)normativnih veščin. In četudi so morda vse to prividi na lastne oči, se tej objektivizaciji lahko zoperstavi šele s pesniško refleksijo in kot pesniška subjektka druge in sebe suvereno piči, obredno pa tudi s substancami; tistih prepovedanih naj bi se odvajali, s predpisanimi naj bi se zdravili.«

Škuc je izdal še knjigo Prispevki k zgodovini LGBT-gibanja v Sloveniji 1984–2024, ki jo je napisala Nataša Velikonja. Med pisanjem jo je v oči zbodlo zlasti nenehno in nikoli končano nasilje nad to skupino ljudi ter trdoživost gibanja, da to nasilje zdrži. Knjiga se ne začenja s prvim festivalom Magnus leta 1984, temveč z letom 1532, z novoveško kazensko zakonodajo Karla V., ki sicer ni prvi kodeks prepovedi homoseksualnih odnosov v evropski družbi. »Vsa ta dolga zgodovinska nadaljevanka izkazuje zločinsko ravnanje oblasti do nenormativnih spolnih in seksualnih dejanj in identitet.

Ta zločinskost oblasti ostaja nespremenjena, in četudi nas vsaj v teh krajih ne izganjajo več, ne obglavljajo in sežigajo na grmadah, ne pošiljajo v zapore in uničujejo življenja z javnimi pogromi, pa ostaja elementarno omalovaževanje, pravzaprav prezir, oblasti enako. Zavedamo se: v obdobjih družbenih zaostritev smo LGBT-populacije tudi danes prve na seznamu nezaželenih in preganjanih. Naša stvarna zavest je vseskozi pripravljena na nov pogrom,« med drugim zapiše Velikonjeva.