A predstava je mnogo več kot to – je neizrekljivo in neubesedljivo pismo svetu, kakor to v svoji pesmi Dopisovanje s svetom opiše pesnica makedonske provenience Lidija Dimkovska, ki se ustvarjalcem tudi fizično pridruži na odru. Ob vseh okoliščinah, med drugim skromnem številu vadbenih dni na odru izvedbe, ki jih je imela na razpolago ustvarjalka z ekipo, je tisto, kar ostane predstavi, presunljiva neposrednost in surovost brez dolgovezenja in brez pretvarjanja. Je kondenz najbolj pristnega, kar še ima ponuditi medij sodobnega plesa. Seveda to velja ob nevprašljivo vrhunski izvedbi avtorice, ki je na odru – kar smo skorajda pozabili, saj je na njem že dolgo nismo gledali – izjemno intenzivna, in čutečih plesalcev Henryja Montesa in Anje Bornšek. Gibanje, ki z nenavadnimi dinamikami, srečanji in razhajanji, celo integriranimi nerodnostmi, kjer se ničesar ne olepšuje in ni nobena figura sama sebi namen, preigrava finese občutkov do drugega, do sveta.

Pri tem nenehno ostaja nekaj melanholičnega, nekaj mračnega, kar posameznika zapreda v lastno nedeljivo izkušnjo življenja. To vzdušje predstava vzdržuje ob nenavadni osvetljavi Jake Šimenca, ki bolj kot da bi razkazoval, ustvarja obrise, senčne igre in svetlobna polja, ki namenoma ohranjajo protagoniste na svojem robu ali pa mehčajo ali ostrijo njihove gibe. Andreja Podrzavnik se skozi ples prebija do poetičnega – v njenem delu niso v prvem planu ne performativne strategije, ki bi jih oblikovala z določenim manipulativnim zavedanjem efekta, ki ga imajo na gledalce, niti to niso raziskave, ki bi izpostavljale telesno in njegovo delovanje. Človeška figura skozi ples govori o nekem skrivnostnem preostanku, ki se neubesedljivo skladišči – v tej gesti, tistem načinu, oni relaciji, ki jih naše enkratno minljivo telo vedno znova proizvaja za nas, da to smo. Pri tem delu nas koreografinja ne prepušča samo telesom, ampak jim pomaga do poezije tako, da jih sopostavi ob lirično besedo Lidije Dimkovske – nekatere pesmi pa (z občasnim performativnim vložkom) v živo na pianinu ob pomoči semplov uglasbi tudi britanski skladatelj Christopher Benstead, avtoričin redni sodelavec. Pesmim je na odru ponujen prostor drugačnega, podaljšanega delovanja – rezonirajo in se krepijo na telesih plesalcev in butnejo ob nekaj živega v nas.

Očitno je, da je vzgib za ustvarjanje pri tej predstavi izšel iz nuje in da je bilo tisto, kar je žulilo in je bilo treba pokazati, nebrušeni diamant. V tem plesnem krokiju, ki mu uspe ujeti svoj živi model, življenje samo, je ogromno potenciala. Upam in prav bi bilo, da bi avtorica imela kmalu priložnost in pogoje to skico razvijati dalje.