Pred dnevi se je v prvem nadstropju Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) odprla razstava Ples, odpor, (neiz)delovanje s podnaslovom Vidiki plesa kot kulturnega, političnega in umetniškega dela v obdobju Jugoslavije in potem; gre za v nekem smislu pregledno postavitev, ki temelji na večletnih raziskavah partnerjev balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy (NDA), usmerjenih v arhiviranje in kontekstualizacijo zgodovine sodobnega plesa v kulturnih prostorih nekdanjih jugoslovanskih republik. Prizorišče bi bilo sicer težko bolj primerno – pred nekaj manj kot sedmimi leti je namreč ravno v MSUM svoje stalno domovanje dobil Začasni slovenski plesni arhiv, kot ga je začel leta 2012 z raznovrstnim dokumentarnim in avdiovizualnim gradivom, povezanim z razvojem in zgodovino plesa ter sodobnih scenskih umetnosti pri nas, vzpostavljati teatrolog in publicist Rok Vevar. V okviru mreže NDA se je tovrstno raziskovanje postopno razširilo tudi v Srbijo, Severno Makedonijo in na Hrvaško, se nato razvijalo v različnih evropskih projektih in nato v okviru projekta The (Non)Aligned Movements ob koncu lanskega leta ponudilo razstavo v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, ki je zdaj – v nekoliko prirejeni obliki – na ogled še v Ljubljani.
»Ta razstava je le eden od možnih načinov organizacije vsega zbranega gradiva,« pojasnjuje Vevar, sicer z Jasmino Založnik in Biljano Tanurovsko - Kjulavkovski eden njenih kustosov. »Ne trudi se biti celovita in zajeti vseh najpomembnejših vsebin, prej bi lahko rekli, da usmerja pozornost tudi na nekatere pojave ali teme, ki v dosedanjem zgodovinjenju sodobnega plesa na tem območju še niso bili podrobneje obravnavani.« Ali drugače – kolikor gre pri teh raziskavah za kontinuiran proces, postavitve ni mogoče razumeti kot neko »sklepno dejanje«, enkratno ter dokončno predstavitev gradiva, temveč kot korak v smeri različnih tematskih povečav, ki jih je mogoče vzpostaviti skozi to arhivsko mrežo, oziroma eno izmed različic »dela v nastajanju«, ki se s postopno rastjo arhiva ves čas spreminja. »Še en izziv, povezan s samim področjem plesa, pa je seveda, kako neko umetnost, izrazito vezano na živo izvedbo ter trenutek nastanka, ustrezno predstavljati v prostoru galerije,« dodaja Jasmina Založnik. Razstava, podprta s spremnimi besedili, pri tem sicer uporablja različne medije – od dokumentov, artefaktov ter publikacij do fotografij in videoposnetkov.
Na sledi širših presečišč
Ljubljanska postavitev je v primerjavi z zagrebško nekoliko bolj zgoščena, vendar pa ponuja tudi osveženo podobo Začasnega slovenskega plesnega arhiva z obsežno zbirko kartotek plesnih in koreografskih imen, tiskanega gradiva, festivalskih katalogov, revij, knjig, fotografij ter plesnih filmov in posnetkov predstav; v posebni sobi vključuje tudi instalacijo Trideset let lepote, znoja in žuljev, ki obeležuje tri desetletja delovanja Društva za sodobni ples Slovenije in se skozi več vrst gradiva, med drugim video intervjuje, ozira na skupna prizadevanja in dosežke slovenske plesne scene. Osrednji del razstave medtem plesno (pa tudi koreografsko) delo obravnava skozi optiko »razširjene prakse« onkraj izključno estetskega vidika – skozi njegova presečišča z umetnostjo, kulturo, družbo in politiko. Pri tem v posameznih razstavnih sklopih razvija teme, kot so ples v kljubovanju (ta med drugim vsebuje tudi ikonični fotografiji Marte Paulin - Brine, ki leta 1943 pleše pred nedavno osvobojenimi interniranci taborišča na Rabu), »koreografiranje feminizma, spola in želja«, v katerem ples posega v različne politike telesa, ali pa prehajanje plesa v druge medije, kot so televizija (denimo v 60. letih prejšnjega stoletja), video umetnost ter gledališče. Ena od zanimivosti je tudi plakat s katalogom gibov za udeleženke prvega vsejugoslovanskega sokolskega zleta leta 1922 v Ljubljani.
Razstava sicer pomeni zaključni del uvodoma omenjenega projekta The (Non)Aligned Movements, v okviru katerega je nedavno izšla tudi publikacija Bodies Of Dance, ki ravno tako obravnava različne vidike plesa kot kulturnega, političnega in umetniškega dela (uredili sta jo Nika Arhar in Jasmina Založnik) ter jo je mogoče v nekem smislu razumeti kot razširjen »katalog« k razstavi. Obenem so zagnali digitalno bazo sodobnega plesa NADA, do gradiv iz nje pa je mogoče s pomočjo črtne kode pristopati tudi v razstavnem sklopu Formacije.
