Avtorski projekt Boško in Admira, ki bo jutri ob 19. uri premierno uprizorjen v Pošti Slovenskega mladinskega gledališča in ga je s svojo zdaj že kar ustaljeno ustvarjalno ekipo zasnovala režiserka Živa Bizovičar, se bo na podlagi slovite vojne fotografije objetega mrtvega para na mostu Vrbanja posvetil različnim vprašanjem, povezanim z posredovanjem človeškega trpljenja in bolečine skozi umetnost. Zgodba o tragični usodi protagonistov iz naslova se pri tem prepleta s premisleki dilem, tudi etičnih, ki izhajajo iz širjenja podob vojnega nasilja.
Kot pojasnjuje Živa Bizovičar, jo je v osnovi zanimala tematika uprizarjanja bolečine na odru. »Pri tem sem se spomnila na Susan Sontag, ki temo bolečine oziroma gledalčevega pogleda nanjo obravnava predvsem skozi medij fotografije; tako sem sčasoma začela razmišljati o predstavi, ki bi obravnavala nekaj kultnih vojnih fotografij in zgodovino vojne fotografije. Med zbiranjem gradiva sem znova naletela na fotografijo Boška in Admire, za katero sem sicer že vedela, in spoznala sem, da se prav v njej zgoščajo številni vidiki, ki so me pri tej temi zanimali.«
Podoba in njena zgodba
Omenjena fotografija je nastala leta 1993, v času vojne v Bosni in Hercegovini, ko sta muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić poskušala zbežati iz obkoljenega Sarajeva, samo nekaj metrov pred mejo pa je mladi par ustrelil še danes neznani ostrostrelec. Podobo trupel Boška in Admire, ki objeta ležita na tleh, je posnel ameriški fotograf Mark H. Milstein, z novinarjem Kurtom Schorkom pa sta par v svojih poročilih poimenovala »sarajevska Romeo in Julija«, kljub nasprotovanju njunih družin, ki sta se med seboj dobro razumeli in zvezo tudi odobravali. Iz tragične smrti dveh mladih ljudi sta tako ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih negibnih teles pa simbol ljubezni, ki jo je pokosila vojna. »Ob tem se odpirajo vprašanja o tem, kako se javnost odziva na tovrstne podobe, a tudi, kakšen je njihov resnični namen.«
Predstava je zasnovana kot neke vrste montaža izjav in dejstev, vse gradivo v njej je dokumentarno, nabrano iz različnih virov. »Posvetili smo se različnim pogledom in zbirali podatke, ki so o Bošku in Admiri že bili na voljo; zanimalo me je, kaj se zgodi, ko protislovne naracije postavimo drugo ob drugo, kje nastanejo luknje in pa tiste točke praznine, ki zajemajo absolutni občutek nedojemljivega in groze,« dodaja režiserka. Uprizoritev pri tem uporablja raznovrstne strategije, od rekonstrukcije do opisov, skozi postopek, ki ga je dramaturg predstave Nik Žnidaršič poimenoval zankanje in ki vsak prizor sklene z živo inscenacijo podobe s fotografije.
Scenografijo ter video je oblikoval Dorian Šilec Petek, kostumografijo podpisuje Nina Čehovin, za glasbo in oblikovanje zvoka je poskrbel Gašper Lovrec, svetlobo pa je oblikoval Andrej Hajdinjak. Nastopajo Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos, Kaja Petrovič in Stane Tomazin.
