V Mini teatru svoj letošnji nabor postdramskih predstav odpirajo z avtorskim projektom Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, ki je nastal po motivih filma Sanjači (2003) Bernarda Bertoluccija, romana Sveti nedolžneži Gilberta Adaira (po katerem je bil posnet Bertoluccijev film) in še »drugih besedil revolucije«. Uprizoritev je zrežiral Bor Ravbar, ki je pripravil tudi prevod v slovenščino, za priredbo besedila pa sta poskrbela skupaj z dramaturgom Nikom Žnidaršičem. Premiera bo nocoj ob 20. uri.

Tako roman kot film postavljata v ospredje zgodbo trojice mladih ljudi – to so Matthew, ameriški študent na izmenjavi v Parizu, ter dvojčka Théo in Isabelle, sicer pripadnika premožnega pariškega meščanstva, ki živita v svojevrstnem mehurčku; najprej jih združi strastna ljubezen do filma, zatem se njihovi odnosi še poglobijo, vendar se znajdejo tudi na preizkušnji, ko se začnejo študentski nemiri, ki v »revolucionarnem« letu 1968 prerasejo v množične proteste in izgrede. »Vladajoči razred je zaradi zgodovinskih izkušenj poskrbel, da si je v višjem in srednjem razredu našel zaveznike, ki ga bodo z nedejavnostjo zaščitili pred besom množic, pa naj se tega zavedajo ali ne,« ugotavlja režiser Bor Ravbar. »Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, pa je: ali lahko prepoznamo mehanizme vladajočega razreda, v katere smo sami vpeti, in zakaj ne?«

Šestdeset let pozneje

»Predstava je nastajala skozi trojni proces, ki so ga sestavljale dramatizacija romana, teatralizacija scenarija in aktualizacija protestov v Parizu leta 1968,« opisuje Nik Žnidaršič. »A besedilo pri tem ni bilo svetinja, ampak gibljiv, gnetljiv material, ki smo ga uporabili, da bi spregovorili o revoluciji kot taki, o potrebnosti revolucije in predvsem o današnjem pasivnem, sebičnem odnosu zahodnega sveta do nje – med drugim tako, da smo povezali simbole takratne revolucije s simboli protestov, ki so se v zadnjih desetletjih zgodili v Sloveniji, in s stanjem sveta, v katerem smo danes, ko se zdi, da vse razpada in da idealizem izpred skoraj šestdesetih let ni več mogoč.« Imperializem kot glavna tarča takratnih protestov se je spremenil, akterji, ki ga najmočneje poganjajo, pa ostajajo isti, dodaja dramaturg: to so svetovne velesile z meščanskim razredom našega zahodnega sveta na čelu.

Rezultat omenjenih ustvarjalnih procesov je konglomerat različnih besedil, filmov, pesmi, knjig in vizualnih artefaktov, še pojasnjujejo snovalci predstave. Hrbtenico predstavlja besedilo Gilberta Adaira, drugi materiali postanejo vretenca, »organe, meso in kožo pa ustvarjajo igralci«, interpreti likov, v katerih zaprti svet vdira revolucija ter ruši njihovo ljubezensko zgodbo, ki jo je pravzaprav sploh omogočila. Nastopili bodo Suzana Krevh, Ognjen Mićović, Svit Stefanija, Barbara Vidovič in Željko Hrs; scenografka je bila Nika Curk Nagode, kostumografka Nina Čehovin, skladatelj pa Gašper Lovrec.