Ko govorimo o plesnih zvezdnikih svetovnega formata, je eno od ne tako številnih imen, ki pridejo na misel, zagotovo belgijski plesalec, koreograf in režiser maroškega rodu Sidi Larbi Cherkaoui, ki je v približno treh desetletjih svojega delovanja ustvaril impresiven opus skoraj stotih predstav, oblikovanih v sila različnih umetniških kontekstih in sodelovanjih. Njegovo delo smo imeli že v preteklosti priložnost spoznati tudi pri nas – pred štirimi leti je tako denimo njegova predstava Nomad odprla festival Borštnikovo srečanje, gostil ga je že tudi Cankarjev dom, kamor se nocoj vrača z uprizoritvijo Ukiyo-e (krstno sicer uprizorjeno leta 2022) v izvedbi baleta Velikega gledališča iz Ženeve. Predstava za 22 nastopajočih se navdihuje pri znameniti japonski tehniki lesoreza, priljubljeni zlasti v obdobju Edo (ki ga je med drugim zaznamoval razmah umetnosti in urbane »popularne kulture«), na ogled pa bo ob 19.30 v Gallusovi dvorani.
Napajanje v raznovrstnih kulturnih pojavih in tradicijah je sicer dokaj značilno za Cherkaouija, ki je nase opozoril že s svojimi zgodnjimi soli, v katerih je prepletal elemente hiphopa, afriških plesov in različnih drugih urbanih plesnih slogov, po študiju na sloviti plesni šoli P.A.R.T.S. v Bruslju pa se je hitro uveljavil kot eden izmed vidnejših sodobnoplesnih ustvarjalcev na takrat nadvse živahni belgijski sceni. Kot koreograf je debitiral leta 1999, toda najširšo prepoznavnost so mu prinesla sodelovanja z vplivno skupino Les ballets C de la B, za katero je pripravil več predstav. To mu je odprlo pot proti najuglednejšim baletnim hišam in sodobnoplesnim zasedbam, leta 2010 pa je ustanovil tudi lastno skupino Eastman, s katero je delal na nekaterih najprestižnejših prizoriščih sveta, od pariške Opere (kjer je za tamkajšnji balet postavil Ravelov Bolero) in Avignona do Tokia. Leta 2015 je nato postal umetniški vodja Kraljevega baleta Flandrije, ki ga je vodil sedem let – do prevzema istega položaja v baletu ženevskega Velikega gledališča (Ballet du Grand Théâtre de Genève).
V predstavi Ukiyo-e Cherkaoui med drugim tematizira trdoživost in sposobnost celjenja brazgotin, ki ostanejo po poškodbah, toda tudi ujetost v trenutek in iskanje ravnovesja ob soočenju z minljivostjo, ki ga na svoj način odsevajo lesorezi ukiyo-e (v prevodu: podobe »lebdečega« oziroma »minljivega sveta«) – in koreografu s tem ponujajo izhodišče za premislek o načinih premagovanja negotovosti. Izrazito vlogo ima pri tem scenografija v podobi blodnjaka iz premičnih stopnic, ki jo je zasnoval Alexander Dodge in v kateri se izgubljajo plesalke in plesalci, glasbeno kuliso pa sestavljajo skladbe Szymona Brzóske za godalni trio in klavir ter tolkalni ritmi in elektronska glasba Alexandra Daia Castainga.
