Za nekakšen uvod je gostujoči Nemški simfonični orkester iz Berlina izvedel kratko delo Nekega pomladnega dne francoske skladateljice Lili Boulanger, sicer prve ženske zmagovalke prestižnega skladateljskega tekmovanja Prix de Rome leta 1913, ki je pred tem odprlo vrata mnogim skladateljičinim moškim kolegom. Skladba izkazuje izrazito prefinjeno kompozicijsko tehniko, tudi občutljivost za barvanje in orkestrske parfume, čemur se je s svojim orkestrom skušal predajati tudi dirigent David Robertson. Skladba sicer mestoma zveni kot kak odmev zgodnjega Debussyja, ob vsej prefinjenosti in izpiljenosti pa se vsekakor ni bilo mogoče znebiti občutka, da se je miniatura končala, še preden se je prav dobro razživela, in da bi vsekakor tudi v skladateljičinem opusu lahko našli kako bolj substancialno skladbo. Zato se je bilo prav tako težko znebiti občutka, da gre pač samo za nujno koncesijo času, manj pa za resnično željo po vpogledu v delo skladateljice.
Opus Ericha Wolfganga Korngolda se navezuje na drugačen problem – sili nas v hitre ocene, da gre za površno hollywoodsko glasbo, pri čemer spregledamo, da se Korngold ni spogledoval s Hollywoodom, temveč je Korngold s svojim glasbenim jezikom definiral hollywoodsko glasbo. Skladateljev Violinski koncert je tipičen produkt avtorjeve razpetosti med željo po nadaljevanju kariere velikega skladatelja »klasične« glasbe in vsakodnevno realnostjo, povezano z delom v Hollywoodu, zaradi česar je filmske viže prelil v koncertantno gradivo. Pod tem opulentnim melodioznim tkivom pa se vendarle skriva predvsem izrazito opojna harmonija, ki daje slutiti postwagnerjansko logiko. Če se ob koncertu pojavlja kak pomislek, gotovo odpade ob izvedbi, kakršno so nam pripravili gostujoči glasbeniki skupaj s solistom Gilom Shahamom. Kar sama od sebe se ponuja primerjava z zadnjim zlatim abonmajem, ko je s svojim sladkobnim zvokom nastopil violinist Ray Chen. Takoj je treba priznati, da je Shaham podobno pel, a brez odvečne osladnosti, pobarvanosti, bolj iskreno. Njegov ton se je dvigoval iz goste harmonske tvarine, se vanjo spet pogrezal, se mestoma odzval s hitro virtuoznostjo, a nato spet iskal svojo pot med sladkobno melanholičnostjo in poživljeno hitrostjo. Dovolj osupljiva je bila tudi izjemno gibka komunikacija z dirigentom, ki je orkester vodil v močne agogične spremembe, zaradi česar je Korngoldov koncert utripal kot kaka prefinjena komorna glasba. Ob takšni izvedbi se seveda Korngoldovo delo z lahkoto pomakne med največje violinske koncerte.
Konec koncerta sicer ni bil več »filmski«, a Šeherezada Rimskega-Korsakova gotovo sodi med, v recepcijskem smislu, najlažja dela – je izrazito melodično, homofono, oblikovno pregledno, živopisno, bujno orkestrirano delo, večkrat podloženo z močnim ritmičnim pulzom. Tako dirigent Robertson sicer ni mogel pokazati, ali ob izredni glasbeniški občutljivosti poseduje tudi kake globlje vsebinske uvide, toda njegov dosežek na zvočno-dinamični ravni je bil skupaj s člani orkestra vendarle ponovno izstopajoč. Berlinski orkester se je dokazal s številnimi izjemnimi soli in nato z izrazito dinamično igro, ki lahko vodi v močne vrhunce ter gost godalni zvok, hkrati pa se ne odreka jasnemu ritmičnemu pulzu. Takšna Šeherezada je bila gotovo praznik glasbene bujnosti, prebujenosti, milozvočne občutljivosti – na vsebino pa bomo počakali do naslednjega koncerta.
