Dve mesti, dve državi. Na dan, ki je slavil brezmejnost, je bilo prestopiti mejo nekaj tako osnovnega kot zjutraj popiti kavo. Že dopoldne so se množice zgrinjale na Travnik v stari Gorici. Direktorica Fundacije Poti miru Maša Klavora je mejo prestopila na Erjavčevi in naprej po Gosposki ulici stopala strumno, da ne zamudi. O čezmejnem povezovanju bi lahko govorila na dolgo in široko. Sodelovanje ni od včeraj. »Vsi, ki razumemo drug drugega, bomo prej ali slej tudi spoštovali drug drugega in začeli ustvarjati skupne zgodbe. Na Trgu Evrope smo že pred desetimi leti skupaj odprli Pot miru. Takrat je bila dolga 300 kilometrov, danes jih šteje 500. Pomembno je, da se bogati seznam organizacij in institucij, ljudi, ki verjamejo v ta skupni prostor, ki se znajo opravičiti drug drugemu in sprejeti različne izkušnje iz preteklosti,« je razmišljala. Besedo brezmejnost razume v smislu, da pri uresničevanju poslanstva in vizije meje ne smejo biti ovira. »Včasih so tudi priložnost. Kje drugje kot ob mejah bi se lahko razvile take zgodbe, kot smo ji priča danes.«
