Poleg tekmovalnega programa letos poteka tudi pester spremljevalni program, Borštnikov prstan pa si bo nadel Branko Šturbej.
Glede na to, da ste vrsto let pisali gledališke kritike, da ste bili v mnogih žirijah in da niste prvič selektor predstav za Festival Borštnikovo srečanje, me zanima, kakšna je po vašem mnenju dobra predstava?
Pogosto imajo selektorji ali direktorji festivalov nekakšen kriterij, ki se mu reče dobra predstava. To je kriterij okusa. Ker pa so to hkrati ljudje, ki se tudi sicer ukvarjajo z gledališčem ali filmom in se nanj spoznajo, je najbrž tudi povsem legitimen. Menim pa, da mora vsak selektor imeti izdelan aparat oziroma kriterije glede tega, kaj išče. In če predstave v ta kriterij sodijo, so najbrž tudi dobre.
In kakšni so bili pri tokratnem
izboru vaši kriteriji?
Imel sem dva kriterija, ki sta se pojavila ob ogledu predstav oziroma sta se izoblikovala sproti: kriterij konteksta in kriterij formalne invencije ali novosti, ki jih prinaša predstava. Ta kriterija sta bila sprva spontana, potem sem ju začel resneje upoštevati in na njuni podlagi oblikovati izbor za letošnji festival. Če je predstava ustrezala vsaj enemu izmed njiju, je že prišla na moj širši seznam za izbor. Ob ogledovanju predstav sem v njih iskal predvsem to, da besedil ne uprizarjajo več samo kot besedil, temveč v njih iščejo tudi nekaj času ustreznega. Delo nekega klasičnega avtorja si danes želim videti v novi interpretaciji, in ne več kot delo avtorja, kot ga že poznamo, torej si ga želim videti postavljenega v kontekst časa, ki ga živimo. In to je bil kriterij konteksta. Pri kriteriju invencije pa v predstavah nisem toliko iskal izumljanja novega izraza, bolj izvirno zapletanje že znanega. Če je predstava v letošnjem naboru upoštevala ta kriterija ali se skozi njiju izkazala celo za presežno, sem jo uvrstil v program.
Vseeno sklepam, da morate kot selektor imeti nekakšen objektiven pogled na predstave. Torej da ne izberete le tistih, ki so vam všeč, ampak morda tudi tiste, ki so vam manj všeč, vendar so dobro narejene in vredne festivala.
Kot gledališki kritik si recimo lahko po ogledu predstave bolj strog, kot selektor pa moraš upoštevati tudi dejstvo, da kreiraš festival, ki mora delovati kot celota. Torej kritiška ostrina ni v ospredju. Selektorsko delo je na neki način podobno delu umetniškega vodje gledališča. Selektor pripravlja tekmovalni repertoar festivala. Povedano drugače: zanimati ga mora, kaj bo predstava doprinesla k festivalu kot celoti. Razmišlja o različnih žanrih, še bolj o njihovem preseganju ali spajanju, in o produkcijskih okvirih; zdi se mi denimo nujno v program vključiti tudi izveninstitucionalne predstave. Selektorsko delo mora torej biti v tem pogledu objektivno, čeprav so odločitve na koncu še vedno subjektivne. Toda subjektivni pogled selektorja je takrat, ko predstave izbira na podlagi kriterijev, ki sva jih omenila, na neki način tudi objektiviziran.
Slovenija ima veliko produkcijo predstav. Samo SNG Drama Ljubljana ima okoli deset produkcij v sezoni. Kako se odločiti, katera predstava je prava za festival, in kako najti čas za ogled vseh teh predstav?
Ko sem bil pred 20 leti in več prvič selektor tega festivala, se mi je zdelo izbiranje predstav nekako bolj zahtevno. Skozi različne selektorske izkušnje pa sem sprejel selektorsko logiko in tokrat nisem imel večjih dilem. Zelo kmalu sem vedel, ali je posamezna predstava primerna za festival ali ne. Seveda na koncu ostanejo nekatere dileme in kakšna od predstav iz širšega izbora tudi ne more priti v program, kjer je število predstav vendarle omejeno. V utemeljitvi sem tako letos zapisal, da če bi imel možnost v tekmovalni program dodati še kaki dve predstavi, ju zagotovo bi, kaj več pa ne.
Vas ob koncu festivala kdaj preseneti, kako se je odločila žirija in komu je podelila nagrade?
Seveda me. Ampak na to nimam vpliva, prav tako nimam ne pravice ne želje vplivati. Pogled žirije je kompetenten in avtonomen. Je pa res, da žirija vidi izbor 12 predstav in mednje razdeli nagrade, jaz kot selektor pa sem jih videl okoli 100. Selektorski izbor tako na neki način že opredeli pogled žirije. Potem je tu tudi sprememba okolja izvedbe: predstava od drugod lahko povsem drugače zaživi ob izvedbi na festivalu. Vse to vpliva na odločitev žirije in zato se seveda lahko odloči drugače, kot bi se odločil jaz. A to ni moja naloga, jaz ostajam samo selektor. Sam menim, da si vsaka predstava v izboru zasluži glavno nagrado. (smeh)
Dvanajst predstav ste izbrali, videli ste jih okoli 100. Kakšno je bilo po vaši oceni gledališko leto?
Res je, da sem verjetno eden redkih, ki so v preteklem letu videli skoraj vse predstave v slovenskem prostoru. Morda jih je samo še umetniški direktor Borštnikovega srečanja. Za minulo gledališko leto sicer ne morem reči, da je bilo presežno, lahko pa ocenim, da je bilo dobro. Ne zgolj povprečno, ker ima ta beseda slabšalno konotacijo, zagotovo dobro. Za izbranimi 12 predstavami stojim in menim, da če sem lahko brez velikih težav izbral 12 dobrih predstav, to gotovo pomeni, da je bilo leto dobro. (smeh) Gledališka leta ali, bolje, sezone pa vedno nihajo, redko so presežne, navadno so dobre, pogosto slabše in slabe.
In še čisto za konec: kaj je rdeča nit teh 12 predstav, če rdeča nit sploh obstaja?
Rdeča nit predstav v izboru se je izoblikovala sproti – po tem, ko sem evidentiral določeno število predstav, se je pokazalo, da večina govori o temi nasilja. Oblastnega, institucionaliziranega, družinskega, partnerskega nasilja in nasilja nad spolom, posebej nad žensko, nad tujci in celo nad jezikom. Zdi se, da je to tema, ki vznemirja zlasti mlade ustvarjalce. Te dni sem denimo na akademiji videl dve pomenljivi študijski produkciji o temi vojne. Mladi ustvarjalci, ki jih je v letošnjem programu relativno veliko, očitno hočejo poseči v ta svet vsaj skozi medij gledališča in na ta način morda celo prispevati k njegovi spremembi. In želja po spremembi, naj bo na videz še tako nemožna, je zagotovo druga rdeča nit festivala.
