Prvi trienale je pred 44 leti zasnovala kustosinja Meta Gabršek Prosenc, v njem pa združila umetnost in ekologijo na nedvomno daljnoviden način: Maribor, takrat visoko industrijsko razvito mesto, je že trpel posledice onesnaževanja. V začetku 21. stoletja je trienale za nekaj let zamrl, nato ga je UGM znova obudil. Pred tremi leti so ga, kot pojasnjuje kustos in umetniški vodja projekta EKO 9 Jure Kirbiš, iz trienala Umetnost in ekologija preimenovali v trienale Umetnost in okolje. »Obenem smo sklenili, da bomo tudi mi vsaki novi ediciji poiskali novo okolje, novo lokacijo. V mislih smo imeli mariborske hiše, tovarne in druge prazne in opuščene arhitekture, ki bivajo v kolektivnem spominu mestnih prebivalcev. Prva edicija je bila v opuščeni Mariborski tekstilni tovarni, letos smo v starem sanatoriju dr. Mirka Černiča.«
Nekdanji sanatorij, ki je trenutno še v lasti fakultete za zdravstvene vede, a naj bi šel kmalu na trg, je odličen primerek arhitekture 30. let prejšnjega stoletja, ki ponosno vztraja sredi vrta, četudi zapuščen že več kot deset let. Zgrajen je bil kot bolnišnica po tedanjih standardih, danes so ti zdravniški in bolniški prostori ter ostanki inventarja skupaj z odluščenimi ometi že sami po sebi slika. Kot tak je nadvse primeren za intervencije umetnikov, ki znajo brati prostor in razbirati njegovega duha in sledi časa.
Oči v skali
Oči v skali, naslov razstave letošnjega trienala, zveni kot naslov kakšne stare grozljivke, nanaša pa se na ajdovsko deklico, na tisto nenavadno kamnito podobo, ujeto v steni Prisanka, ki jo je izklesal čas. Mitološka rojenica Ajd je bila torej poleg bolnišničnega ambienta iztočnica umetnikom pri tematizaciji človeških strahov, stisk, panike, ki jih povzročajo okoljske spremembe, navzoče že tako rekoč vsak dan. Jure Kirbiš in umetniška svetovalca, madžarska umetnica Dominika Trapp in kurator iz Avstrije Markus Waitschacher, so k sodelovanju povabili več kot 35 umetnikov, ki so jih opazile oči v skali.
Prerez generacij in likovnih poetik
Umetniki na razstavi so različnih generacij in umetniških profilov, nekateri med njimi so si najprej ogledali zunanjost in notranjost sanatorija ter poiskali ambient, ki bi najbolj ustrezal njihovim delom ali ustvarjanju in situ, kustos pa je kuriral postavitve. Razstavljena dela so zato izredno raznorodna, od slik požganega Krasa lanskega prejemnika Prešernove nagrade Hermana Gvardjančiča do skupine, ki se je združila v motivu tihožitja, pa naj gre za meditacije Andreja Brumna Čopa ali kritične obravnave Olje Grubić. Tu je elektrificirano koruzno polje Nine Koželj, tam projekcija filma V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika, prvega slovenskega celovečerca iz leta 1931.
Filmi in superplevel
Na ogled je tudi dokumentarec iz leta 2021 o zgodovini filmskega folk horor žanra, tj. ljudske grozljivke, ki je nastala kot posledica pospešene urbanizacije, ko so ljudje naravo začeli dojemati kot grožnjo; med njimi je tudi kultni film Mož iz protja Robina Hardyja, ki bo poleti na ogled v letnem kinu Minoriti.
Za portret trdoživega superplevela, ki preživi tudi v najbolj zastrupljenih okoljih, na primer mak ob železniških progah, je v projektu Vrt Naš upor na vrtu sanatorija poskrbela nemška umetnica Eva-Maria Lopez, ki je ta plevel ornamentalno zasejala v obliki logotipa tovarne herbicidov Pinus Rače. Lopezova ugotavlja, da imajo tovarne herbicidov po vsej Evropi pogosto zelene, prijazne logotipe, natančno v nasprotju s svojimi proizvodi. Sredi gredice je umetnica zasejala še tri semena bele, modre in rdeče cvetlice. Kustos glede na stanje upravičeno trepeta, ali bo iz njih kaj zraslo.
