Nagrada skupine OHO je osrednja nacionalna nagrada za mlade vizualne umetnike, ki jo je ustanovil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. leta 2005. Navada je bila, da razglasijo zmagovalca na odprtju razstave finalistov, letos pa so se odločili, da razglasitev premaknejo na zadnji dan razstave, 28. maja, ob 19. uri. Za nagrado dobi mladi umetnik dvomesečno umetniško rezidenčno bivanje v New Yorku in samostojno razstavo v Galeriji P74 v Ljubljani.
Strokovna žirija v sestavi umetnik Jože Barši iz Ljubljane in umetnik Dalibor Martinis iz Zagreba ter Martina Vovk, v. d. direktorice Moderne galerije Ljubljana, bo takrat še enkrat pregledala postavitve izbrancev in se šele zadnji dan odločila za najboljšega. Razstavljena pa niso dela, ki so jih umetniki v portfoliu predložili žiriji, temveč so morali, časovno omejeno, za razstavo ustvariti nova oziroma še nerazstavljena dela. Odločilo bo torej novo delo, tudi v kombinaciji s portfoliem.
Artefakt se izmika gledalcu
V belem galerijskem prostoru vidimo belo pravokotno leseno škatlo, ki bi lahko bila marsikaj – lahko bi se nanjo usedlo, kot se sedi v muzejih in galerijah pred pomembnejšimi slikami, lahko bi služila kot odlagalna površina za torbice obiskovalcev, lahko pa je zgolj interjer, ki še čaka na svojo funkcijo. In ker na škatli na eni strani zeva odprtina, to kar vleče obiskovalca, da skoznjo pokuka. Ampak tam ne vidi ničesar.
»Ta moj novi projekt spodbuja gledalca oziroma ga sili v intenzivno gledanje, umetniško delo v prostoru mora šele poiskati,« pojasni vizualni umetnik Dominik Štibernik, diplomant ljubljanske akademije za vizualno umetnost AVA. »Gledalcu se artefakt nenehno izmika, zdi se, kot bi se razstava šele postavljala in bodo umetniška dela šele umeščena. Pogled nam zato bega po prostoru, pri čemer gre za neko negotovost, ki jo čutimo ob tem; hkrati pa je prav to iskanje skozi izmuzljivost umetniškega dela, tudi v širšem smislu, dialog, v katerega smo vključeni že takoj, ko vstopimo v galerijski prostor. Umetniško delo se v bistvu vzpostavlja ob njegovi odsotnosti.« Štibernik preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti, zakulisje umetniške prakse in protokol, vse to pa nato pretaplja v umetniška dela. Razstavlja doma in po svetu.
Maja Bojanić je žirijo prepričala z delom for this could all be but an empty promise, za razstavo pa je pripravila novo delo Condition: fair (incomplete) – Museum Deliverance. Pravi, da gre za nekakšen vdor v protokol podeljevanja nagrade skupine OHO, ki se je letos spremenil. »Zdelo se mi je zelo zanimivo, da bo razglasitev šele na koncu, saj se zdaj razstava gleda na drugačen način. Pričakovanje do nagrade se je podaljšalo, edina gotova stvar na tej razstavi so dan razglasitve in ljudje v žiriji,« pravi umetnica, ki si za svoje projekte vedno sposoja sisteme, protokole in jih nato poustvari v umetnostnem sistemu. »Delo je fikcija. Gre za muzejsko postavitev čez tristo let, ki govori o tem, da je 28. maja 2024 troglavo bitje s pomočjo kamna odklenilo portal. Video zraven pa je ekspedicija posnetka, ki dokumentira, kako je ekipa našla ta kamen in kaj se je zgodilo po tem, ko se je portal odprl. Umetnica še pove, da je video v bistvu posnetek zaslona iz akcijske videoigre Kingdom Come: Deliverance iz leta 2018. »Vsi, ki smo vpleteni v ta projekt, smo ga delali v prostem času, in ker takrat po navadi igramo videoigre, je bila ta izbira morda logična rešitev,« je še povedala. Po študiju kiparstva na ALUO v Ljubljani nadaljuje izobraževanje na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju, na oddelku za transdisciplinarno umetnost.
Brbotanje zvoka
Interdisciplinarna umetnica Nežka Zamar se je izobraževala na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah in Univerzi Mimar Sinan Fine Arts v Carigradu. Tokratna razstavljena instalacija je kombinacija ročno narejene strukture iz kalupa in železobetona, v katero je potem postavljena kompozicija ready-made predmetov. »Koncept dela je dobesedni obrat mita babilonskega stolpa, se pravi pomešanja jezikov; zato sem zgradila repliko babilonskega stolpa in ga obrnila na glavo. S tem je kalup postal posoda, zajemalnik za vodo, na vodni gladini pa plavajo črke tipk iz treh najbolj rabljenih abeced na svetu. Te se mešajo v asemične vzorce brez semantične strukture zaradi dveh vodnih črpalk, ki ustvarjata umetne fizikalne zakone vodnega toka. Na dnu vodnjaka so reflektorji, ki zrcalijo na strop analogno projekcijo motoriziranega performativnega dogajanja na vodni gladini. Še en vir svetlobe je svetilka, postavljena pred stolp, ki v kot prostora meče senco. Ta ponazarja mitično veličino babilonskega stolpa, v tem primeru spremenjeno v metafizično globino. Med vrtečimi črkami je tudi kontaktni mikrofon, ki predvaja zvok gibanja in trkov tipk skozi ojačevalec in zvočnike,« je pojasnila umetnica.
Fotografinja Lucija Rosc je magistrirala na ALUO in takrat prejela Prešernovo nagrado akademije, na razpis za nagrado OHO pa je prijavila instalacijo Mica bere vice. »Moj del razstave je zelo podoben moji siceršnji praksi – ukvarjam se s temami, kot so družinski spomini, otroštvo, nostalgija, v kar pogosto vključim tudi elemente kolektivnega spomina. Velika šolska šablona iz pleksi materiala je element, ki nas morda ponese s spomini v otroštvo. Drugo delo pa je sestavljeno iz dvajsetih gob za brisanje table, sestavljenih v pravokotnik. Nanje je natisnjena fotografija moje babice z mobilnim telefonom, na katerem se vidi 27 neodgovorjenih klicev. Ta fotografija ponazarja njeno flegmatično osebnost, kajti toliko neodgovorjenih klicev je za našo generacijo nekaj, kar je v bistvu nemogoče. Ti instalaciji sta v dialogu – na eni strani je perfekcionizem, s katerim se spopadam sama in se ga želim otresti, na drugi strani pa je moja babica, od katere se lahko učim, kako živeti umirjeno.«
