Na ambiciozni feministični umetniški razstavi petdeset umetnic in umetnikov razmišlja skozi umetniške prakse o problemih, s katerimi se soočajo ženske, samo zato, ker so se rodile kot »drugi spol« v patriarhalno kapitalistično družbo. Z vidika neheteroseksulanih identitet je problematiko feminizma znotraj kvira obravnavala razstava v Mestnem muzeju (2021) Naj bo kvir!, sledila je zelo razširjena verzija ženske umetnosti na razstavi v Cukrarni z naslovom Vračanje pogleda (2022).
Direktorica in kuratorka razstave v Moderni galeriji Martina Vovk pa se je odločila za poudarek na angažiranosti in aktivizmu z vidika »prave« politične in feministične umetnosti ter izzvati kanon patriarhalno zaznamovane nacionalne zgodovine zadnjih 50 let. Razstava Vedno na voljo skuša odgovoriti, kaj je feministična umetnost in kje lahko zasledimo politični govor v umetnosti. V Sloveniji so pozicije ženske umetnosti zelo razvejene, saj vlada polje absolutne svobode v ustvarjalnih postopkih in temah, medtem ko so umetnice na razvitih trgih primorane k prilagoditvam in specializaciji. Zato je pri nas prave feministične umetnosti malo in organizatorji razstave so bili primorani vključiti širši pogled, ki predstavlja (žensko) reakcijo na politične in družbene spremembe v kontekstu države, rase, nacionalnosti, spolne identitete, razreda, dela, avtorstva in skupnosti.
Kuratorka je umetnice in umetnike povabila na to razstavo, kjer predstavlja zamisel, da je pravzaprav vsako delo ženske umetnice politično in potencialni kandidat za feministično umetnost, če se ga le dobro predstavi v kontekstu. Četudi Duba Sambolec svojega celopostavnega kipa snažilke Ančke z ALUO (1976) ni naredila s politično zavestjo in v duhu boja za enakopravnost delavcev in spolov, saj tega problema sploh ni zaznavala v tedanji Jugoslaviji. Ančka je bila pač prijateljica študentov in zanimiv lik, ki ni hotel menjati kiparske umazanije za lažje, čistejše delo kje drugje zunaj akademije. »Prava« feministična umetnost namreč izziva s politično gesto in spreobrne razmerja patriarhalnega gospostva kot del širše politične akcije in programa. Številna dela na razstavi pa niso bila narejena s to namero, zato tudi niso zares feministična v ožjem smislu in njihovo umeščanje in teoretiziranje za nazaj ni prepričljivo. Številne umetnice (in nasploh ženske) se ne opredeljujejo kot feministke, ker bi jih kritiški krogi takoj umestili v ozek krog politično motivirane umetnosti, medtem ko želijo same delovati v širšem polju ustvarjalnosti. Feministična umetnost je torej stvar izbire umetnice, ki nasprotuje kapitalizmu, patriarhalnemu sistemu in svoj aktivizem vidi kot del razrednega boja.
Toda tudi feministična umetnost se je z leti spremenila. Glineni krožniki, povezani z rdečo vrvico, so Spregledane žrtve (2023) Tanje Lažetič v podobi fotografskih negativov kot portretov spregledanih žensk na krožniku, ki s svojo obliko vulve le od daleč spominjajo na eno izmed najbolj znanih del feministične umetnosti The Dinner Party (1979) Judy Chichago. Če je slednja povabila moške na enakovredno in enakopravno večerno zabavo, Tanja Lažetič filozofsko razmišlja o statusu subjekta ženske. Zapušča provokacijo in eksces, namesto tega uporabi dekonstrukcijo in poližanrovsko reinterpretacijo anonimnih in vidnih žensk. Na drugi strani pa je paradoksno pri nas prav moški umetnik (Tadej Pogačar; P.A.R.A.S.I.T.E.) organiziral več pomembnih »feministično« obarvanih umetniških akcij v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V naslednjih desetletjih sta se feministični artivizem in socialno delo bolj omejila na zaprte prostore in manj izzivala z vidika levičarskih pozicij na javnih prostorih.
Ob številnih sicer dobro predstavljenih temah pa na razstavi pogrešam več poudarka na aktualni problematiki prekariata umetnic in odnosa kapitalizma in patriarhata, ki reproducira razmerja gospostva in nadzora. Nenazadnje bi lahko feministična umetnost raziskala vpliv patriarhata na amputacijo moških čustev. Nekaj udarnih »slovenskih« feminističnih umetnic smo spoznali lani na feministični razstavi Arheologija upora v galeriji Škuc in prav bi bilo, da bi nekatere vključili.
Čeprav se na površini zdi, da je pri nas na splošno dobro poskrbljeno za enakopravnost spolov, pa so tovrstne razstave nujne, saj se ponekod prohibicija pravic vrača. Nazadnjaške ideje so posledica reakcije na pridobljene pravice v sedemdesetih in identifikacije moških z žrtvijo. V tem kontekstu opažamo, da v nacionalni zgodovini umetnosti kanon moških umetnikov sploh še ni načet. Kje je vzrok, da v stalni postavitvi Moderne galerije ni feminističnih umetnic (tudi ženske nasploh bi lahko prešteli na prste ene roke)? Pereč je tudi naslov razstave Vedno na voljo, saj podrejenost ženske obljublja politično angažirano umetnost, česar pa je na razstavi malo, ker večina del odpira teoretične probleme socialnega dela, psihoanalize, estetskega, političnega in filozofskega premišljevanja o statusu ženskega subjekta. S to razstavo Moderna galerija lahko kritizira institucionalno umetnost in njeno (patriarhalno) politiko ter vsaj načenja problematiko kanona, tako da razgrne pahljačo feministične in ženske umetnosti, pri čemer pa zapušča in filtrira revolucionarne levičarske ideje in utopije. Zato si tudi ne more zamisliti konca patriarhata, ki ga reproducira in krepi prav sodobni kapitalizem.
