Eden naših največjih umetnikov druge polovice prejšnjega stoletja Jože Ciuha (1924–2015) je prvič predstavljen z intimnimi grafikami. Letos bi bil star 100 let in njegov sin Peter (1968) je pri pregledu zapuščine naletel na litografije in prišel na idejo, da bi jih razstavil skupaj s svojimi kolaži. Ti so nastali v sodelovanju s študenti novega univerzitetnega programa vizualnih umetnosti in oblikovanja (VUO) na primorski univerzi v Kopru, kjer Peter uči. Poklical je enega najboljših poznavalcev del svojega očeta, Iztoka Premrova, ki je sicer dežurni kustos v galeriji Lek. Postavila sta razstavo, v kateri očeta in sina druži veselje do figuralike in iskanja novih obrazcev potovanja k neznanemu.
Litografija je najbližje risbi, iz katere je pretežno izhajal Jože Ciuha. Zanj je značilen kritičen odnos do sveta, baladno občutje, ki je posledica njegovih osebnih izkušenj, povedanih skozi figure apostolov, svečenikov, konjenikov in živali, skozi katere spregovori o človeški usodi. Razstavljene so Jožetove zgodnje grafike, ki so nastale, ko je imel Peter kakih osem let. Kasneje je presedlal na sitotisk in se z litografijo sploh več ni ukvarjal. Nastale so v sodelovanju s tiskarjem (verjetno v Švici) in predstavljajo vezni člen med karikaturo, ilustracijo in kasnejšim slikarstvom, sitotiski in mozaiki. Peter razstavlja modele, ki so pozirali študentom pri predmetu študijska risba. V ospredju je vaja iz opazovanja, saj ljudje večinoma rišemo to, kar vemo, in ne tega, kar vidimo. Roka sledi očesu na primer tako, da vzamejo študenti škarje in v prostoru režejo to, kar vidijo, in dele telesa razpostavljajo na papirju po kubističnih principih. Namen kolažev je razbiti ustaljene vzorce gledanja preko kubističnega ozaveščanja praznine – negativnega prostora. Peter prikaže različne možnosti razgradnje figure z ozaveščanjem praznine, ob tem pa z igro materialov doseže intenzivno čutno izkušnjo, ki spregovori o notranjem stanju figure.
V zgodnjih Jožetovih litografijah iz druge polovice sedemdesetih let je opazen karikaturni pristop, kar je znano že iz njegove Partizanske knjige, ki je nastala še pred študijem. Kasneje je v Makedoniji doživel likovno in tematsko preobrazbo v stiku z bizantinsko tradicijo. Večinoma usmerjen k figuraliki je kot nepogrešljive člene svojih kompozicij razvijal bizantinsko slikarstvo v stilizirani človeški figuri, skupinskem portretu, simbolih, znakih in pismenkah. Čeprav se v figuraliki čuti vpliv prof. Miheliča, je kmalu našel povsem svojski rokopis in izraz, ki ga skorajda ni najti nikjer drugod. Jože ves čas išče neznano in presega vse znane vzorce.
Konjenika v dvoboju (1979) sta lahko vse od konjeniškega cesarskega kipa na Justinijanovem stebru do Krpana in Don Kihota, predstavljata sintezo vseh teh doživetih vplivov: edinstvene risbe s poudarjenimi nogami in rokami, ki deluje strahovito živo in izrazno. Karikaturni podton je usmerjen v kritičnost in angažiranost. Združuje humornost ilustracije, ritmičnost oblik in razpored, malo ironije, nekaj geometrije ter obvladovanje polnega in praznega prostora, predvsem pa igro z vsemi naštetimi elementi. Peter vedno znova odkriva to likovno in tematsko igro pri očetu, zato je zanj neskončen navdih, kar se vidi v neizčrpnih postopkih v Petrovih kolažih. In to ni edini razlog, da se Jožetova dela vrnejo med ljudi, tudi v obliki stalne postavitve, bodisi v obliki fundacije kulturnega centra ali s pomočjo umetnostih institucij. Kajti če bomo vse razprodali, kaj bo ostalo od kulturne dediščine?
Ko je Jože Ciuha zaslovel še v Parizu, so ga vprašali, kaj predstavljajo opice na njegovih grafikah in slikah. Povedal je, da so ti primati lahko predstavniki tako socialistične kot kapitalistične oblasti. Njegove figure kažejo na največjo šibkost človekove usode. To je zloraba moči. Gonja po moči in oblasti vodi k odtujenosti. Njegove figure apostolov, svečenikov ali opic so izrazito osamljene, izolirane in odrezane od vsega naravnega. Vendar do njih ohranja sočutje, zato niso destruktivne, temveč posredujejo humanistično držo in vero v ustvarjalnost, ki vodi k preobrazbi in iskanju notranje resnice.
