Zgodba Maksima Gasparija (1883–1980) ima anekdotičen začetek: za izložbo Murnikove trgovine v Kamniku je kot šestnajstletnik narisal risbo slanika, ki jo je opazil znani kamniški živinozdravnik in ugledni meščan Josip Nikolaj Sadnikar; ta je nato postal njegov mecen, pomagal mu je pri šolanju v Ljubljani, na dunajski likovni akademiji in ob vrnitvi v Slovenijo. Gasparijevi razigrani otroci, kmečka opravila, prazniki, delo, vsi ti in še mnogi drugi motivi risb, slik in razglednic so preživeli dve svetovni vojni, tri države in tri režime. Vse do danes so predvsem za starejše generacije del njihovega življenja, za mlajše pa prisrčen kuriozum.
Etnološki pogled
Strokovni pogled na njegovo delo je ob umetnostnozgodovinskem polju potekal na etnološkem in je bil po besedah kustosinje razstave, dr. Bojane Rogelj Škafar, dvojen: del etnologov ga je v preteklosti priznaval kot verodostojnega dokumentarista slovenskega kmečkega načina življenja, danes ga obravnavajo v okviru likovnega folklorizma. Že Niko Kuret je ugotavljal, da Gasparijevo delo »odraža idealizirani svet z malce prikrojeno kulturo«. Gaspari torej ni upodabljal pristnega načina življenja, pristen pa je njegov likovni slog. »Izhajal je iz etnografske dediščine, predvsem gorenjske in belokranjske, a ju ni zgolj verno povzemal, pač pa je konstruiral svojo podobo, ki pa se je izredno priljubila. Pri tem konstruiranju je bistven proces: nekdo, ki želi ustvariti narodni slog, podobo naroda, izbere določene sestavine in z njihovim kombiniranjem ustvari tipičen izraz, tipično podobo.«
S tem postopkom oblikovanja in posledično vplivom na množično likovno obzorje so Gaspari in drugi vesnani prvi prodrli med širše množice. V tem je bila tudi določena mera ideologije, ki je ustrezala vladajočim političnim idejam, ki pa se jim je uprl modernizem. »Takšne zaokrožene likovne identitete, temelječe na etnografski dediščini, kot je bila ustvarjena med svetovnima vojnama, zlasti v času jugoslovanskega unitarizma, ni bilo vse do akcije Slovenija, moja dežela v drugi polovici 80. let,« opozori kustosinja. Kot vemo, pa je tudi ta akcija ob navdušenju sprožila val kritik.
Dedek Mraz s polhovko
Gaspari, ki se je povsem posvetil poučevanju risanja, je med letoma 1923 in 1926 za učne potrebe sestavil seznam narodnih ornamentov, pa tudi repertorij motivov od rojstva do smrti, ki je pravcati program motivike. V obdobju Kraljevine SHS je dodajal svoje elemente, na zvezdo repatico je v svojih narodnih jaslicah iz leta 1919 na primer napisal SHS, Svete tri kralje pa odel v slovensko, hrvaško in srbsko nošo. Enako velja za dedka Mraza. »Po naročilu Društva prijateljev mladine je leta 1952 zasnoval različico ruskega deda Moroza, slovenskega dedka Mraza s polhovko, okrašeno s trakovi v narodnih barvah, ovčjim kožuhom z ornamenti in kranjskim cekarjem, na katerem je napis IHS zamenjal z rdečo peterokrako zvezdo. Gaspari sledi svoji liniji, a se tudi ves čas prilagaja,« pojasni Bojana Rogelj Škafar. (Med tem pojasnjevanjem se v galeriji razburi obiskovalec, ki trdi, da je na sliki Miklavž, ne dedek Mraz. Očitno se je prepiral s pokojnim avtorjem.)
Nabor motivov
Del razstave je razvrščen tudi po motivih. »Ker nismo imeli svojih vladarjev, so naše korenine postali mitološki liki, kralj Matjaž, povodni mož, zlatorog, in motivi, kot je sejalec; ta se na primer vleče od Groharja prek Gasparija do Irwinov,« meni Bojana Rogelj Škafar.
Na ogled so tematski sklopi, kot so rojstvo, svatba, smrt, veliko je risb in slik noš, pri katerih se je zgledoval po upodobitvah Franza Kurza zum Thurn und Goldensteina, a jim dodal nove elemente, pa tudi upodobitve velikonočnih šeg, noš, kolednikov, tepežkanja, slovenske Marije in njenega čaščenja. »Bil je dober risar, karikaturist, s humorno noto je narisal čarovnice in poleg njih letečega mačka. Poslikaval je panjske končnice, kurenta se je lotil redko, pogosteje pa likov z obrobja družbe, kot so desetnica, deseti brat, berači, slepec …« V slovenski matrici je Gaspari odtisnjen veliko globlje, kot se zdi na prvi pogled.
