Slike so večinoma nastale v vmesnem in zlobnem (mean-time) koronskem času, ko naj bi se slikarji nekoliko potegnili vase in začeli slikati bolj osebne podobe. Izbrane slikarke in slikarji na razstavi iz vseh generacij so v zadnjem času prenehali slikati podobe, značilne za slovenski prostor. Njihova globalna in internacionalna naravnanost je zato bolj optimistična in se dotika vprašanj od slikarskega jezika in razmerja z digitalnim do spominov na otroštvo in odkrivanja novih svetov. Podobno razstavo (Žive slike) smo pred kratkim videli v Moderni galeriji. Vzdušje na slikah je bilo bolj utesnjeno in primerno nenavadnemu obdobju zadnjih dveh let. Posamezni avtorji so bili zastopani s preveč deli in na razstavi je kakovost del nihala. Tega v Equrni ni, saj je vsak avtor zastopan le z eno, skrbno izbrano in praviloma intrigantno sliko. Jure Zadnikar nas pričaka s sončnimi vzhodi in oljkami, čudovitimi osebnimi podobami iz njegove Grčije. Dalje je na steni Portal Vlada Stjepića, drzna večslojna rdeča podoba, ki ni niti modernistična niti postmodernistična, ampak subtilna igra intimne podobe. Nini Čelhar je uspel prehod iz dolgočasnih eksterierjev v napete izpraznjene interierje, ki me vse bolj navdušujejo. Zmago Lenardič je obrnil pogled in potrdil vrednost resničnosti nasproti digitalnemu svetu. Občudujem Ksenijo Čerče, ki napoveduje slikarstvo v »postdigitalni in postinternetni situaciji, tako da zanika absurdno transgresijo« in na prozorno podlago naslika »novo formo«, nekakšen gibljiv organ. Mlajšo generacijo zastopa Miha Majes, ki v maniri »bad paintinga« pastozno naslika figure iz duplo kock. Uroš Weinberger skozi lik astronavta razišče prostor, kamor se širi človeštvo (vesolje, virtualni svet), in imitira estetiko žarenja ekrana. Emi Klinar uspe naslikati notranje občutenje zunanjega obraza pod vplivom mehkih drog ob pomoči aplikacij, ki deformirajo naše obraze. Dobro izbrana slika Staša Kleindiensta me vedno pretrese z utesnjenimi vojaškimi območji opustošene krajine kot posledice realnega kapitalizma. Iva Tratnik in Gašper Capuder me nista preveč prepričala, prva zaradi preobilja ikonografije, drugi zaradi izpraznjenega smisla. Suzana Brborovič zaorje najgloblje na razstavi in nas sprašuje, kdo si lasti naše nebo in ali bomo sploh še kdaj videli vse zvezde.

Sodobno slovensko slikarstvo je, kot kaže, zelo živo in kakovostno ter se izvija iz vsakih opredelitev, tako da je zelo težko ujeti neki presek sodobnosti. Pred dvema letoma smo v Equrni videli prehod iz klasičnega slikarstva (risba in skica) v sodobno (ustvarjeno v računalniku) slikarstvo, ki je bilo z eno nogo še zasidrano na slovenskih tleh. Tokrat pa opazen premik v internacionalno in povsem sodobno slikarstvo s pomembno noto, ki jo je opazil kustos – umik v intimni svet. Meantime je ena boljših razstav preteklega leta, dobro postavljena in vizualno privlačna, ki ji skozi širok tematski spekter uspe zajeti duha časa – boj in stisko med zadržanjem intimnih svetov nasproti digitalnim, ki zakrivajo uzurpacijo javnega prostora.