»Naši razmisleki so tudi v zanimivem sozvočju s programom skorajšnjega letošnjega Mednarodnega grafičnega bienala. Čas zahodnemu pokroviteljstvu se izteka, ne moremo in ne smemo več govoriti v njihovem imenu,« pravi avtorica razstave Bojana Piškur. Umetnost »tretjega sveta« si je zahodni svet vedno prilaščal po svojih vatlih in potrebah, s svojimi merili jih je ločeval od skupnosti, ki so jo ustvarjale. »Ločeval« pomeni tako interpretacijo skozi zahodne umetnostnozgodovinske vatle kot dobesedno krajo – evropski in ameriški muzeji so polni nakradenih umetnih, ki so jih zahodnjaki pred izginotjem »reševali« tako, da so jih ukradli in odnesli domov. Ta podcenjujoč odnos se je, pojasnjuje kustosinja Bojana Piškur, postopoma začel spreminjati, lokalni kustosi aktivno sodelujejo pri izbiri, postavitvi, predstavitvi in interpretaciji del. Razstavo v MSUM-u so tako kurirali Indonezijka Riksa Afiaty, Shada Safadi iz Golanskega višavja in Čilenka Daniela Berger.
Najprej črn partizan
Če se na stopnišču MSUM-a, ki vodi v razstavišče, ozrete navzgor, boste zagledali kip moškega, ki strmo gleda predse in nosi rdeče-belo-modro zastavo; na pri pogled spominja na povojne socialistične kipe. A to ni Tito, saj je gol, in to ni Titova zastava, kar postane jasno, ko se povzpnete in se mu približate. Moški je temnopolt, zastava nima zvezde, saj je nizozemska, predstavlja pa Papuanca. Avtor kipa je Nizozemec Roy Villevoye, edini zahodni umetnik na tej razstavi. »V 90. letih je odšel na Zahodno Papuo, tam živel in delal in upodobil je svojega prijatelja, ki simbolizira nesrečo te deleže, ki so jo najprej kolonizirali Nizozemci, kljub obljubam o neodvisnosti pa so jo po odhodu prepustili Indonezijcem, novim kolonialistom, ki so še bolj zatiralski, ki Papuance zapirajo v begunska taborišča in izkoriščajo njihova naravna bogastva. Upodobil ga je golega, saj je za Papuance golota identiteta, za oboje kolonialiste pa sramota,« pojasnjuje Piškur.
Na otvoritev razstave je prišla tudi skupina Papuancev in zanimivo je bilo videti, v kakšnem odnosu so s svojimi predniki, kozmogonijami in umetnostjo, saj so pred odhodom za dovoljenje prosili svoje pokojne prednike. »Ker pa so v Ljubljani prvo noč zelo slabo spali, so posumili, da eden izmed njih ni opravil prošnje in so naslednji dan v muzeju pred ta kip položili par cigaret in liste betela, da bi popravili napako. To kaže, kako temeljno so povezani z umetnostjo in kaj je zanje zgodovina,« je razložila Piškur.
Krokodilove sanje
Eden izmed pomembnih likov papuanske kulture je krokodil, njihov prednik, sveta žival, motiv, ki ga vidimo tudi na muralih, ki so jih avtorji teden dni pred odprtjem razstave slikali na muzejske zidove. Krokodili delijo usodo s staroselci, iztrebljajo jih zaradi zaslužka s kožami.
Ti murali so zanimiva, ekspresivna, tudi ironična mešanica tradicionalnih motivov in upodobitev sodobnosti in političnega nasilja. Obiskovalca pričaka tudi temna soba, v kateri je slišati le drobce pogovorov, v dveh urah se za dve minuti pokaže le ena slika. Gre za arhivske posnetke iz leta 1961, ki jih je na Zahodni Papui posnel Rockefellerjev sin, član bogato podprte mednarodne ekspedicije, ki je iskal artefakte za očetov Muzej primitivne umetnosti. A je tam izginil, njegova usoda še danes ni znana.
Planota češenj, do kdaj?
Umetnica in kustosinja Shada Safadi živi med mestom Madžal Šamsu na Golanskem višavju in Zahodnim bregom. Planota je domovina Druzov, ki združujejo prvine islama, hinduizma in starogrške filozofije in kjer v prelepi krajini, ki spominja na Toskano, gojijo jabolka in češnje. Pravkar jim preti, da bo izraelska firma na tej rodovitni zemlji naredila polje vetrnih turbin; Golanska planota je stoletja prestreljena z nasiljem vseh vrst.
Safadi je izbrala avtorje, ki tematizirajo to ujetost, kot tiste podobe golobov, ki jih imajo ljudje v kletkah, jih med seboj poročajo in njihove mladiče podarjajo drugim. Ptice vse življenje preživijo v kletkah, kot živi amulet. Tudi pri Druzih so poroke strogo kodirane, poroka z ne-Druzom pomeni izločitev iz skupnosti. Slikar Hani Zurob pa v paradoksalno estetski seriji ZeftLand (Katranska dežela) prikazuje onesnaženje Gaze, zraka in morja, v katerem gori nafta.
Obscenost prisvajanja
Čilenska kustosinja Daniela Berger se je odločila predstaviti delo Rastlinska matrica Patricie Dominguez, ki je izhaja iz večkotčloveškega razmišljanja in je nastalo iz raziskave eksperimentalne etnobotanike, južnoameriškega kvantnega razmišljanja in organskih tehnologij.
Drugi Čilenec je multimedijski umetnik Cristian Inostroza, ki umetniško prakso uporablja kot politično orodje. Tako poudarja simbolno vrednost mitskega jelena, ki predstavlja plašnost in ranljivost in je na čilenskem grbu ob kondorju, plenilcu. Njegova sta tudi videa o posledicah začrtanja meja med Čilom, Argentino in Bolivijo za tamkajšnje prebivalce in projekt Osvoboditi, v katerem je med drugim iz čilenskih kovancev protestno odstranil, dobesedno osvobodil ujetosti v državni obroč, podobo pripadnice ljudstva Mapuche, ki si jo je država propagandno prilastila, a za to ljudstvo ni naredila nič dobrega.
