Imeti lastno državo zahteva v prvi vrsti odgovornost in sposobnost za njeno delovanje, sicer si je ne zaslužimo in je ne potrebujemo. Poveličevanje naših športnikov za mednarodno prepoznavnost Slovenije ne more pomesti pod preprogo zadev, ki dajejo pod vprašaj sposobnost za upravljanje lastne države.
Ne moremo pozabiti javno škodljivega odnosa nove slovenske države do ogromnih materialnih dobrin, podedovanih iz prejšnje države: ogromno javno premoženje (stanovanja, tovarne, banke, zavarovalnice ...) je bilo prodano za smešen denar, se še vedno prodaja in dobički nakupovalcev in preprodajalcev gredo v nebo, javni sektor, ki je to ustvaril, pa ostaja močno oškodovan.
Ne moremo se sprijazniti z napačnim volilnim in političnim sistemom v katerem politične stranke, ki so dejansko zasebna komercialna podjetja, same obvladujejo politične in ekonomske tokove in odločitve. Tudi policijo. Namesto da bi politične stranke udejanjale demokracijo, so največji sovražnik dogovorne, transparentne, neideološke in javno koristne demokracije. Poslanci ne odgovarjajo volilcem, ampak so marionete političnih strank, ki imajo uzakonjeno ekskluzivno pravico do oblasti, zato tudi ne odpirajo debate o tem.
Posebej smo razočarani nad pravnim sistemom, ki omogoča ne le navedeno, ampak je bil tudi neuspešen pri številnem kriminalu: prodaja orožja, 50-krat preplačani nakupi opreme, prirejena javna naročila, veliki infrastrukturni projekti ... Posebej skrbi varovanje človekovih pravic – preko 20.000 izbrisanih po več desetletjih še ni dobilo ustreznega epiloga, krivci so še vedno nekaznovani. Skrbi tudi nedelovanje inšpekcije na več ravneh, posebej gradbene inšpekcije, ki pooseblja dejstvo, da Slovenija ni suverena na svojem ozemlju, saj je lani rušila le eno nelegalno gradnjo od več tisočih, torej so nelegalne gradnje praktično dovoljene.
Ne moremo mimo socialne in zdravstvene varnosti občanov, ki je bila v socializmu veliko boljša. Oskrbo s stanovanji je politika prepustila trgu, zdravstvo pa na pol prodala zasebnim ponudnikom, oboje znižuje varnost občanov in je v nasprotju z mednarodnimi zavezami o ustrezni dostopnosti vseh ljudi do osnovnih dobrin.
Tudi medijske zakonodaje ne razumemo in je ne odobravamo. Objektivno javno poročanje je podlaga kakršni koli demokraciji, zato bi vsi mediji morali imeti obveznost, da objavljajo na odprtih straneh ali minutažah tudi tisto, s čimer se njihovi lastniki ne strinjajo. Javni mediji pa bi seveda morali biti popolnoma neodvisni od politike in ustrezno sistemsko financirani.
Razne bivše in aktualne predsednike prosim za dostojen odnos do lastne države. Menim, da ni dostojno pometati pod preprogo dejstev in neuspehov in se slepiti z navidezno uspešnostjo pri upravljanju z lastno državo.
Bojko Jerman, Dolsko
