Na spletu sem po naključju naletel na malo brani tednik Demokracija (z dne 4. julija 2024), več kot le neuradno strankarsko glasilo Slovenske demokratske stranke. Z naklado za tretjino svojega članstva. Ali je strankarsko, lahko vsak (če ni član SDS) vidi po tem, koliko ta tednik ima »kritičnih, profesionalnih in verodostojnih« pripomb (citat iz škrbine na wikipediji) do levosredinske politične strani. Redno. In koliko »kritičnih, profesionalnih in verodostojnih« pripomb nameni desni strani? Vsaj čisto nič. Ne drži?
V tej številki tednika se blešči izjava dr. Jožeta Možine, da je »osamosvojitvena vojna krona tisočletnega boja slovenskih prednikov za obstoj«. Pojem »tisočleten boj« je iskren, a nepreviden podatek, načrtno manj znan širšemu bralstvu. Zlasti pa ne tistim, ki se držijo Demokracije.
Boj slovenskih prednikov za obstoj je sicer še nekaj daljši kot le tisočleten. V zadnji četrtini 8. stol. so se že naši praslovenski predniki (trikrat) z orožjem uprli vojaško premočnemu (bavarskemu) okupatorju, a je le-ta neizogibno zmagal, s krvavim mečem in križem ter s samoumevno pomočjo naših prvih domačih izdajalcev (»valjhunov«, kot jih je imenoval France Prešeren v svojem Krstu pri Savici). Tako smo usodno izgubili domače plemstvo, zemljo, kulturo, večino tradicionalnih navad in celo lastno vero. Namesto slednje pa so naši predniki in vsa Evropa prevzeli neko tujo vero, z imigranti uvoženo iz Azije. Nič ni pomagalo, da so izvirni Evropejci s temi imigranti sprva kruto obračunavali, kot bi še danes neki naši ravno novoizvoljeni poslanci v Bruslju.
Vseeno pohvala dr. Možini, da nam je obudil spomin na začetke tisočletnega boja naših prednikov za obstoj.
V isti številki tega tednika je tudi intervju z Lojzetom Peterletom z udarnim naslovom Osamosvojitev ni bila projekt partije. Pri čemer gotovo skromno usmerja naš kolektivni spomin le na leto 1991. Čeravno to isto velja denimo tudi za leto 1941, ko so se slovenske desne meščanske partije zvečine namesto za osvoboditev Slovenije ob boku zavezniških sil (SZ, VB, ZDA …) aktivno opredeljevale za oboroženo kvizlinško pomoč tujim nacifašističnim okupatorjem. Da bi nam po svoji zmagi hitlerjanske sile morda milostno sploh dovolile krajši obstoj kot ceneni (suženjski) delovni sili brez etničnih ali katerihkoli drugih pravic v nacifašistični rasistični Evropi. Osamosvojitev res nikakor ni bila projekt teh slovenskih kvizlinških partij.
V uvodniku te številke tednika pa je tudi uokvirjeno sporočilo: »V vojni za Slovenijo je bila okupatorska rdeča zvezda poražena.« A je misel mnogo širše uporabna. V 2. svetovni vojni so slovensko ozemlje (v Kraljevini Jugoslaviji) napadle nacifašistične vojske Hitlerjeve Nemčije, Mussolinijeve Italije in Horthyjeve Madžarske. Vse s križem na svojih zastavah! In tudi domači kvizlingi so jim priskočili v gostoljubno pomoč s simbolom istega križa in pod pokroviteljstvom edinozveličavne slovenske NVO, ki prisega na križ in ga ima na vsaki svoji ustanovi že dve tisočletji. Tako bi načelni tednik Demokracija ob kakšnem zgodovinskem članku o napadu na Jugoslavijo aprila 1941 v istem stilu lahko objavil udarno naslovnico: »V vojni za Slovenijo je bil okupatorski križ poražen«. Pa seveda ne bo. Vseeno pohvala za namig.
Čeravno junija 1991 Slovenije ni napadel okupator, ampak vojska države, katere sestavni del je takrat bila tudi Slovenija. In tudi sicer nas ta vojska nikdar ni zmogla okupirati (zasesti). Zvečine je bila obkoljena in utesnjena v vojašnicah ali na blokiranih cestah, z redkimi in kratkimi izpadi ven.
Igor Mravlja, Ljubljana
