Žal se izjave društva AETP o ugotovitvah na farmah in v klavnicah (Dnevnik, 13. 12. 2022) nekritično povzemajo in s tem zavajajo bralce. Res je sicer, da v procesu klanja ne more biti nič 'humanega', »saj živali v klavnico pridejo žive, iz nje pa v kosih«, kot navaja AETP. V problematiziranju tega pa preizkuša temeljno poanto te civilizacije, ki že tisočletja sloni na pravici, da človeštvo izkorišča živali kot svojo hrano. Ali je to pravično ali ne, ne vem, vsekakor pa marsikje pomeni temelj preživetja, saj drugih virov hrane ni na razpolago. Vprašanje o pravičnosti takšnega odnosa do živalskega sveta je bolj vprašanje obstati ali ne, zato je izbira večine jasna. Pa vendar se to in podobna društva vztrajno ukvarjajo s tem. Preprosto, ker je to njihova dejavnost, s katero iščejo svojih pet minut. Zato za zidovi farm in klavnic iščejo prej posel kot empatijo in druge atribute, ki jih tam po naravi stvari ne more biti. Tako kot bi jih težko našli v glavah in dušah ljudi mnogih poklicev, ki morajo »ugasniti empatijo«, če želijo opravljati svoje delo. V mnogih poklicih mora empatijo zamenjati dolžnost, če želijo biti učinkoviti. Mednje sodijo tudi zdravniki, gasilci, policisti, gorski reševalci ... Vsi ti čaščeni poklici morajo vsaj začasno izklopiti svoja čustva, če želijo preživeti, medtem ko sporočajo slabe novice, izbirajo, koga reševati najprej, ali gledajo prizore, ki niso za vsak želodec. So zato kaj manj čuteči?
Podoba patologa, ki malica ob truplu, je sicer prizor iz filmov, toda ali ste prepričani, da je od tam tudi izšel? Ljudje, ki so privilegirani s tem, da živijo »v vati«, odtujeni od realnega življenja, ki vključuje tudi zaodrje, se v njem ne znajdejo in se nazadnje pridružijo skupinam, ki svet razumejo po svoje. Težko je trditi, da se v zaodrju, garderobi ali domači kopalnici, če hočete, nikoli ne zgodi nič takšnega, kar bi javnost »šokiralo«. Če to spremljaš dovolj dolgo, se pri vsakem od nas nekoč in nekje lahko nekaj zatakne. Nekaj, na kar nismo ponosni, na kar bi družba z veseljem pokazala s prstom.
Tako tudi delavci v Ljutomerčanu, Košakih, Račah, pa še kje drugje, opravljajo svoje delo po svojih močeh. Najboljših, bi lahko rekli. Ne morejo se pritoževati nad »minimalcem«, saj je to usoda velike večine v primarnih proizvodnjah, ne nad vrsto dela in pogoji, katere so sprejeli, da si lahko služijo kruh. Za vse pač ni prostora v AETP in podobnih, ki si jemljejo pravico soditi, ne da prevzemali kakršno koli odgovornost. Zakaj na prašičjih farmah stanje ni tako kot v kakšnem sanatoriju? Kaj bi naredili sami, če bi se znašli v vlogi klavca, ki se mora umikati brcam živali, da bi jutri spet lahko prišel na delo? Ja, res je, v tem poslu ni romantike, ni prostora za naivna razmišljanja o tem, kakšen je ali kakšen bi moral biti svet.
AETP in podobne so organizacije, katerih poslovni model (!) temelji na uporu proti obstoječemu, na izpostavljanju napak drugih in »skrivnostih«, za katere smo vedeli, pa o njih ni bilo afirmativnih prispevkov v medijih, ki bi jih pojasnjevale. V tem primeru najverjetneje utirajo pot v laboratoriju izdelanemu mesu (kemiji, torej), bodoči prehrani množic (elita bo seveda ostala pri klasiki). Če pa se le za trenutek hočejo sklicevati na empatičen odnos do živali in narave, so zabredli. V naravi ni mogoče najti »empatij«. Je sistem, ki deluje po zelo prvinskih načelih, ki jih naborniki teh novodobnih križarjev ne morejo dojeti.
Marko Višnar, Ljubljana
