Lepo je, da je primer, opisan v članku z zgornjim naslovom (Dnevnik, 17. februarja), našel svoj epilog s sankcijo. Vendar je veliko tudi takih, ki jih policija ne doseže, čeprav so zadaj elementi prevare, formalno sicer pokrite, a vseeno prevare. Kaj bi porekli na to, da so v takšne posle sem in tja vpletene celo zavarovalnice, tudi takšne z državnim lastniškim deležem preko nekaterih bolj »kreativnih« agentov.
Nič »nelegalnega«, seveda, vsekakor pa na meji dobrega okusa. Kot ta primer 83-letne osebe, ki je živela sama, in pri 800 evrih pokojnine več kot četrtino te vsote vplačevala za mesečno premijo za življenjsko (!) zavarovanje večji slovenski zavarovalnici, ki se je kasneje zlila v Zavarovalnico Sava. V času odkritja tega neokusnega zavarovalniškega posla je imela 6 (!) aktivnih polic, s katerimi je »varčevala« – ne vem, za kaj. Skupaj je v štirih letih vplačala skoraj deset tisoč evrov, ko naj bi na pritisk svojcev zavarovalnica vse te police odkupila, ji je ponudila 4500 evrov.
Seveda je oseba imela življenjsko zavarovalno polico že prej, a vsakič so se nekje na sredini zavarovalnega obdobja pojavili agenti in jo prepričali, da je predčasno zaključila obstoječo in jo nadomestila z novo. Ker so odbitki pri tej predčasni prekinitvi neracionalno visoki, so od tega imeli korist predvsem zavarovalnica in njeni agenti, ki so plačani od sklenitve novih polic. Če in ko so našli primerno lahkoverno osebo, so si agenti očitno pomagali med seboj, saj je oseba v navedenem primeru imela kar šest polic, ki so jih sklepali agenti iste zavarovalnice a iz različnih delov Slovenije. Kolegialna zavarovalniška pomoč?
Na poziv zavarovalnici, da je takšno veriženje polic absurdno, nesmiselno in škodljivo za zavarovanca, še posebej če so to starejše osebe, so se izgovarjali, da je oseba opravilno sposobna in da je s tem na njihovi strani vse tako, kot mora biti. Morda celo res, toda inštitucija, katere osnovna premisa bi morala biti, da do svojih zavarovancev ravna pošteno, je svojim agentom dovoljevala, da so za to »primerne« osebe nagovarjali k zanje škodljivim poslom.
Zgodba je po izidu (zavajanju in oškodovanju) podobna primeru »podjetne« 45-letne gospe iz Trebnjega, le da je tu zakonsko regulirana inštitucija poskrbela za pravni okvir, ki jih je formalno ščitil pred pregonom. Pa naj bo ta primer v opomin tistim, ki še niso padli v kremplje goljufov vseh vrst.
Marko Višnar, Ljubljana
