Slovenci so si tako želeli Gorico, da so, ko so jo izgubili po drugi svetovni vojni, takoj začeli graditi novo, modernejše in lepše mesto prav tam, kjer se je Gorica končala. Krasna zgodba domoljubja. Primorska je bila končno priključena Jugoslaviji in Sloveniji. Kmalu pa se je morala sprijazniti z dejstvom, da se njen duh ne bo nikoli razširil čez njeno mejo. S perspektive osrednje Slovenije je to samo eksotičen kraj, od koder prihajajo najlepši predsedniki, najboljši novinarji in izvrstni umetniki. Krasna dežela, kamor se hodi na izlete ali pa na morje in kjer je prekuhana pašta še vedno premalo prekuhana. Naša primorska čezmejna prestolnica kulture tako v državi ne zbuja in ne bo zbujala pretiranega zanimanja. Težko jo je razumeti. V Sloveniji je soočenje z drugačnostjo težavno, še bolj težavno je tam, kjer se srednjeevropska togost pretopi v barvit mediteranski svet.

Dr. Stefano Lusa, slovensko-italijanski zgodovinar, novinar in publicist, dnevnikov kolumnist. FOTO: Tomaž Skale
Blagoslovljeni Gorici: ni samo enega spomina
Zgodba o čezmejni evropski prestolnici kulture je preprosta. Nova Gorica in Gorica sta lahko životarili na obrobju svojih nacionalnih držav. Mesteci na periferiji nista bili v osrednjih mislih Slovenije in Italije. O Gorici Italijani izvedo le pri šolski pripovedi o prvi svetovni vojni, ne vedno v pozitivnih tonih. Že od samega začetka so italijanski vojaki prepevali o prekletem mestu. Vkorakali so v Gorico po šesti soški bitki. Preden jim jo je uspelo zavzeti, so pokopali 21.000 italijanskih in 9000 avstrijskih bojevnikov. Antimilitaristična pesem je bila takoj prepovedana. Tisti, ki so si jo drznili zapeti na fronti, so končali pred strelskim vodom.