»Ampak kako da je Šigoncev odnesel celo kožo? To je nerazložljivo. Nekdo ga je rešil. Spomnim se, kako je hropel, mršav, s počrnelim obrazom, kako je pljuval kri, pogled pa še vedno enako plameneč, satanski: 'Zakaj je padel Motka Braslavski, zlat možakar? Ker so se kozaki uprli. In zakaj so se uprli? Jasno, da zato, ker jih je premalo požgal, premalo posekal … Sam si je kriv, slepi vrag!'« (Jurij Trifonov: Starec)
Všeč? Joj, kakšno srečo ima gospod mladen'č Andrej Hoivik! Brez omejitev lahko citira mrtve pesnice, dramatike, pisateljice ali muzikante, lahko jih podarja in jih dobiva v dar in mrtvi ustvarjalci, reveži, se ob tem ne morejo niti obrniti v grobu, kajti svoje pravice so po avtorskem pravu že zdavnaj izgubili in jih prelili na celotno človeštvo, prostovoljno, benevolentno in častno, kajti z umetnostjo je tako, da po navadi obdarja neselektivno, širokogrudno, z zanosom utopij. Vsak, ki ima pet minut časa, jo lahko suče po zraku kot ragljo iz bukovega lesa, s kakršno navijamo za naše po barvi in zastavi, a umetnost ima skrivnost, ki v bistvu ni skrivnost, ampak očitno dejstvo: ona ni raglja.
