Tisti, ki se spomnijo, vedo, a za tiste, ki so bili rojeni pozneje, je treba pojasniti. V nekdanji državi je obstajala organizacija najmlajših, imenovala se je Zveza pionirjev. Ustanovljena je bila leta 1942 po zgledu sovjetske komunistične organizacije in je vključevala osnovnošolce. Temeljila je na univerzalističnih pravilih in programskim osnovah; če zanemarimo ideološko indoktrinacijo, ki je je bilo z leti vse manj, se je poudarjalo, da ime pionir spominja na »prve pionirje, najmlajše borce naše socialistične revolucije« in »izraža težnjo po doseganju najbolj plemenitih lastnosti človeka v samoupravni družbi« ter »spodbuja k nenehnemu raziskovanju, odkrivanju in izboljševanju sveta okoli sebe«. (Če vam to morda ni dovolj, si oglejte še akronime: Pošten, Iskren, Odan (zvest), Napredan (napreden), Istrajan (vztrajen), Radišan (delaven).
Kar se tiče pisca teh vrstic, bi bil pri njem lahko problem v vztrajnosti kot tudi sicer s to državo, ki je propadla, a o tem kdaj drugič.) Pionir si postal z zaprisego na proslavi ob 29. novembru, dnevu republike. Še se spomnim naše fotografije v belih srajčkah in z rdečimi ruticami, ki so postajale vse bolj umazane od torte, ko se je zabava bližala koncu, luknje v naših otroških zobeh pa so postajale vse bolj vidne.
Dober filmski režiser bi iz te metafore morda naredil elipso, v kateri so nekdanji pionirji pozabili na vse tisto, k čemur jih je obvezovala pionirska zaprisega, katere tekst se je glasil takole: »Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: da se bom pridno učil in delal, da bom dober tovariš. Da bom ljubil svojo domovino, samoupravno Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Da bom razvijal bratstvo in enotnost. In ideje, za katere se je boril tovariš Tito. Da bom cenil vse ljudi sveta, ki si želijo svobodo in mir!«
Paradoks takšnih zapriseg je v tem, da so jih poznejši delinkventi, manjši ali večji kriminalci, pa tudi prihodnji vojni zločinci prav tako dali, kot je treba: ta diskrepanca med moralnim in praktičnim je povsod po svetu zanimiva stvar in je tema velikih del, a pri nas je, tako se zdi, nekaj prav posebnega. Zdi se, da nikjer na svetu ni naroda, ki ne bi več prisegal, pa tudi ne več lagal. To je priljubljen nacionalni šport: kontinuiteta lažnih zapriseg gre od »majke mi«, »oca mi«, »sestre mi«, prek Tita do Alaha in drugih bogov. Klasika, o kateri smo se tolikokrat prepričali: kolikor bolj je neka »vera« poudarjena na transparentu, manj je je v srcu in manj se zares verjame vanjo.
Ves ta naval spominov je privrel na dan, ko je visoki predstavnik Christian Schmidt sporočil, da bo marca pogoj za začetek pristopnih pogajanj o članstvu v Evropski uniji tudi to, da Milorad Dodik podpiše deklaracijo o lojalnosti državi Bosni in Hercegovini.
Dodik, ki je pred kratkim grozil Schmidtu z aretacijo, če pride v Republiko Srbsko, in se ukvarjal z odkritimi namigovanji rekoč, »da je, ko so Nemci zadnjič pisali zgodovino na Balkanu, umrlo več kot milijon ljudi«, je pravzaprav pripeljal Schmidta na svoj teren – lažne pionirske zaprisege, v kateri mora on dati besedo, da bo lojalen Bosni in Hercegovini. Kdaj? Menda v premoru med vojaškimi paradami, oponašanjem Putina in opravljanjem kurirskih nalog za Orbana. Dodik bo torej po Schmidtovi viziji dopoldne delal to, kar je doslej, srboval in se šel zgodovinarja, potem pa bo »lojalen« Bosni in Hercegovini.
Kar se bo v bližnji prihodnosti verjetno zgodilo, je, da bo Dodik ves čas zavračal podpis izjave o lojalnosti ter da bo Evropa ves čas »izražala« zaskrbljenost in dala vedeti, da se pogajanja ne morejo začeti, dokler se to ne zgodi. Z drugimi besedami, s tem ko je Schmidt Dodiku navidez postavil ultimat glede častne pionirske prisege, mu je kupil čas. In prišel je na njegov teren stojnic na tržnici: »Podpisal bom nekaj banalnega, če to prej plačaš. Plačal pa boš tako, da mi kupiš čas in me ne boš spravil za zapahe, kamor objektivno sodim, ampak bom še nekaj časa igral ključni faktor v svetu, ki ne upošteva dejstev.« Ampak samo toliko, kolikor je kdo pripravljen stati za svojo grožnjo s silo. To so triki z balkanskih tržnic, ki se jih je Dodik naučil, ko je najprej prodajal zelje pred vojno, potem pa je v vojni iz ilegalnih tovarn tihotapil cigarete, zapakirane v lažne blagovne znamke. Dodik, nekdanji Titov pionir, ve, kako se kršijo zaprisege, Schmidt, birokratski operativec, pa očitno ne ve, kako ravnati s takšnimi tipi.
Ali pa morda ve, vrag vedi, a se noče mešati v partituro. V kateri Ursula von der Leyen in Andrej Plenković prav tako obstruirata članstvo Bosne in Hercegovine v Evropski uniji, a na videz iz drugih razlogov. Kajti v BiH še vedno živi dovolj potencialne poceni delovne sile za domove za ostarele v Nemčiji ali za regularno bivanje in trimesečno opravljanje sezonskih del. Zaradi katerih bodo pozneje skromno preživeli naslednje leto. Nacionalno vprašanje je v tej zgodbi španska stena, prav tako kot v privatizaciji – trik za bedake. Kot izjava o lojalnosti, ki v bistvu nikomur nič ne pomeni, a lahko pogreje nečimrnost Christiana Schmidta, visokega predstavnika v BiH. Ker je izsilil lažno pionirsko zaprisego.
V tem času bodo državljani Bosne in Hercegovine postajali vse bolj zeleni. Od slabosti, ki jo povzročata presladka torta in preveč popitega slabega soka, kar je pogost pojav, ko so proslave vsiljene. Kajti naivno je zahtevati od otrok, da prisegajo večno zvestobo. Banalno in nevarno pa, ko od kriminalca zahtevate, da podpiše izjavo o lojalnosti.
