To me je spomnilo na kalvarijo ministra Pikala ob prejšnjem poskusu sprememb tega zakona leta 2019. Takrat je bila izredno aktivna Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, ki se sicer najraje zabava s slovenščino na napravah podjetja Apple, s problemom poučevanja otrok priseljencev iz držav nekdanje SFRJ, z venetščino in nasploh rada piše izjave o »kršitvah zakonodaje o slovenskem jeziku na najvišjem nivoju«.
Problem slovenščine kot učnega jezika na univerzah je obravnaval že Marko Stabej v decembrski jezikolumni in kot je omenil, se v zakonskih določbah marsikaj vrti okrog interpretacije, koliko tujih študentov predstavlja »večje število« ̶ v slogu rimskega vojaka, ki mora v stripu Asterix in Obelix svojemu poveljniku pojasniti, koliko je bilo Galcev, ki so pretepli rimsko četo: »bilo jih je eden«. No, omenjena novica me je spodbodla, da sem ponovno prebral par takratnih in zdajšnjih odzivov na predlog zakona. Zdi se mi, da je treba o tem reči še par besed. Problem učnega jezika na slovenskih visokošolskih zavodih je seveda tipičen problem kvadrature kroga, nerešljiv z ravnilom in šestilom. Na eni strani je univerzalnost znanja, ki ga je načeloma mogoče prenašati naprej v kateremkoli jeziku, nekoč v latinščini, zdaj predvsem v angleščini. V tem smislu se védenje po naravi močno upira zapiranju v jezikovne mehurčke. Na drugi strani stoji samoumevnost slovenščine kot primarnega učnega jezika v celotnem izobraževalnem sistemu v Sloveniji. Skupaj s potrebo, da se raziskuje tudi specifično slovensko okolje, od geografije do jezika, in da se to znanje posreduje naprej, bodisi v slovenščini ali angleščini.
Tema učnega jezika na univerzah se zdi preresna, da bi jo smeli prepustiti zgolj jurišnim članom drugega r(az)eda SAZU ali vrhu sindikata, katerega član sem nenazadnje tudi sam. Pri lovljenju ravnotežja med poangleženjem univerz in zatohlostjo antiuniverzalnega jezikovnega mehurčka prvi odstavek 15. člena predloga ZViS v bistvu udari kar naravnost: »Učni jezik na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji je slovenski. Študent v Republiki Sloveniji ima pravico, da se na visokošolskih zavodih izobražuje in izpopolnjuje v slovenskem jeziku.« Skratka, zdi se, da ima naš študent solidno izhodiščno pravico. Temu sledijo anglofilske izjeme, ki so bodisi v veljavi že od leta 1993 ali pa se zdijo logične in nujne – skupni programi s tujimi univerzami, programi, namenjeni mednarodni izmenjavi študentov, deli programov, ki jih izvajajo gostujoči učitelji in tako dalje. Razen seveda zloglasnih programov z »večjim številom tujih študentov«, o čemer je pisal Marko.
Po interpretaciji sindikalistov – če sem prav razumel – se glavna anglofilska kača skriva v naslednjem odstavku: »Če je ne glede na prejšnji odstavek študijski program ali del študijskega programa akreditiran za izvajanje samo v tujem jeziku, mora biti vanj vpisanim študentom omogočeno spremljanje študijskih vsebin v slovenskem jeziku.« Torej imamo lahko akreditirane programe, ki se izvajajo samo v tujem jeziku, univerza pa mora zgolj zagotoviti, da je nekje zraven ob angleščini še slovenščina? Kar najbrž pokrije tisto izhodiščno pravico iz prvega odstavka, na glavo pa obrne logiko učnega jezika? In kaj sploh pomeni »spremljanje vsebin v slovenskem jeziku«?
Pri negativnih odzivih na precej zahtevno lovljenje prave mere med internacionalizacijo javno financiranih univerz in zagotavljanjem njihove slovenskosti me v resnici najbolj moti vnaprejšnji in absolutni dvom. Dvomljivci dvomijo o pričakovanju študentov, še vedno večinoma državljanov Slovenije in maternih govorcev slovenščine, da bodo na javno financiranih univerzah poslušali predavanja v slovenščini. Dvomijo o želji profesorjev, večinoma državljanov Slovenije in maternih govorcev slovenščine, da bi predavali v slovenščini. Dvomijo o zmožnosti slovenskih predavateljev, da bi kdajkoli sploh lahko primerno predavali v angleščini. Dvomijo o želji raziskovalcev, da bi poskrbeli za pokritost terminologije v slovenščini na svojem področju. Ne dvomijo pa, da za rektorje ali rektorice, ko pridejo na to mesto, postane prva in edina skrb uvajanje programov v angleščini in množični uvoz balkanskih, turških, pakistanskih ali indijskih študentov.
Meni se zdi formulacija »spremljanje vsebin v slovenskem jeziku« v resnici primerna, ker je dovolj splošna, da pušča odprt prostor za uporabo vseh orodij umetne inteligence, ki že obstajajo ali jih lahko razvijemo, in bodo takšno spremljanje dejansko omogočila. Dovolj je torej prostora za tehnologije 21. stoletja. Po drugi strani pa se mi zdi, da predlog zakona nenadoma regresira v prejšnje stoletje v odstavku, ki omenja, naj visokošolski zavodi vzpodbujajo objavljanje terminoloških slovarjev kot samostojnih publikacij ali dodatka k drugim publikacijam. Kar rabimo, je seveda osrednja terminološka baza podatkov, iz katere se bo učila tudi umetna inteligenca.
