Vse, kar je zadnja leta pisalo v kroniki reševanja vojaka Dežulovića, so bralci zadovoljno brali kot natančen opis konca sveta v bližnji prihodnosti. Zmotili so se samo v enem drobnem detajlu. Ni šlo za prihodnost. Avtorja sledita eden praksi Tukididesa, drugi pa prozi Janeza Evangelista in strogo pišeta samo o sedanjosti. Dokler je vladalo zmotno prepričanje, da zapisujeta pripoved o prihodnosti, se je bralec dobrohotno nasmihal in včasih tudi nasmejal. Zdaj pa je sedanjost od Kurska do Grenlandije začela delovati v skladu z ofenzivno strategijo 7. domobranske brigade (slavne) goriških strelcev. Globalna politika v Washingtonu in Moskvi je sama začela proizvajati besedila, ki so kreativnejša od tega, kar sta si bila avtorja pripravljena izmisliti. Kaj pa Evropska unija? Nima fantazije. Kaj res ne znajo brati?
Dolga in strma pot v surovinsko samozadostnost