Gre za relativni pojem »topel«. Predvsem pa je lahko toplo zjutraj, kadar piha tudi ponoči. Jesenska jutra so lahko že kar hladna, veter pa to »popravi«. Običajno prinaša bolj oblačno vreme na Primorsko in Notranjsko, tudi v osrednjo Slovenijo, Štajerski in Prekmurju, tudi Dolenjski in Beli krajini pa pogosto lepe, sončne in tople jesenske dni. Take, kot bi si jih želeli za uživanje pred hladno in mrko zimo.

Zakaj evforičen? No, ta oznaka za veter je zrasla na mojem zelniku. Ne vem, ampak name tak topel veter res deluje evforično. Spravlja me v dobro voljo, uživam v njem. Nasploh imam rad vetrovno vreme. Koliko lepega nam lahko prikaže veter: šelestenje listja na drevesih, zamolklo šumenje v krošnjah iglavcev, včasih ples oblakov na nebu, po naših kotlinah ne zastaja onesnaženi zrak, ampak ga ponuja drugim (na srečo na to ne moremo vplivati, ker bi nas sicer kdo obtožil, da mu kvarimo zrak s svojo svinjarijo).

Veter pa nam tudi mrši lase (oh, groza, kaj bo s frizuro), ja, včasih dviga prah in je malo nadležen, priznam. Ampak vseeno mi daje neki občutek prostosti, širine, neskončnih daljav – res ne vem, zakaj mi vzbuja take občutke, a prav ta relativno topli jugozahodnik je tak. Saj imam rad tudi burjo ali kakšen drug veter, ampak takrat so moji občutki drugačni.

Veter je treba vedno jemati v kontekstu. Kadar je vroče, je prava odrešitev, vsaj malo omili vročino. Če pa je mrzlo, ni najbolj prijeten, a večinoma imamo dovolj dobra oblačila, da nam to ne bi smelo povzročati težav. Samo pripravljen je treba biti, pravilno se obleči, pa naj piha! Seveda se boste spomnili še sto drugih težav, ki jih veter povzroča, a ne boste me prepričali – veter imam rad. Če bi ga imeli več v Sloveniji, bi lahko z njegovo pomočjo naredili več elektrike, po drugi strani pa, ker se to ne splača, pa ne finančno, ampak energijsko, nam ostaja manj spremenjena pokrajina. Nekaterim gre to v nos, saj bi vetrnice postavili za vsak vat elektrike, »kaj pa je tistih nekaj ptičev«, ki jih vetrnice ogrožajo – pomembno je, da zadostimo naši energetski nenasitnosti, vendar!

In tako gre na svetu: tu nekaj ptičev, po cestah množica ježev, v morju plastika, izrabljene mreže, v katerih počasi in mučno poginjajo želve, ribe, delfini … In življenje okoli nas počasi umira. In mi z njim, a se tega še ne zavedamo. Kam smo prišli, ampak začeli smo z vetrom.