V takšnem, da tudi poleg največjega števila tehničnih dosežkov nikoli niso bile bolj žive in bolj sprejete teorije o zemlji kot ravni plošči. Potem v takšnem, v katerem pol sveta čaka njegov konec, medtem ko druga polovica upa, da to ne bo v času njenega obstoja. V svetu, v katerem je način financiranja predsedniških kampanj zaprl obroč okrog družbe in spušča raven splošnih svoboščin vse nižje. Karl Marx je imel spet prav. Zgodovinske tokove najbolj določa denar. V svetu, v katerem je uveljavljanje ene velesile ustvarilo nov red, v katerem na vse številnejših področjih vlada kaos. V svetu, v katerem ima deset odstotkov »najbogatejših« streho nad glavo, reden dostop do vode in elektrike, en odstotek pa ima polovico svetovnega kapitala, kar je sedemdesetkrat več od premoženja revnejše polovice planeta. V svetu, v katerem gotovina in prihranki znašajo vsega osem odstotkov skupnega kapitala, več kot tretjino vseh tokov pa sestavljajo – dolgovi.
Kako smo prispeli do sem? Navidez preprosto. Če gledamo s perspektive zgodovinskih analogij, je vse lahko videti tako, da novo srečanje Trumpa in Putina lahko razglasimo za drugo hladno vojno, v kateri v njiju lahko vidimo nadaljevanje Brežnjeva in Reagana, a spet tudi tako, da se lahko prepustimo domišljiji in vse to prestavimo v trideseta leta 20. stoletja v sporazum med Hitlerjem in Mussolinijem. To nam bo, kot napovedujejo, omogočila umetna inteligenca. Če nam že ni. In spet smo takoj tukaj. Blizu uvoda v katastrofo.
Teorij zarote ne manjka. Še manj manjka njihovih privržencev. Preprosto rečeno, v trenutku, ko so volitve postale igra, kot so borza in stavnice, v kateri si lahko tisti, ki ima največji vložek, večinoma edini zagotovi dobitek, je bila demokracija ukinjena. Na vrhu sveta nominalno stoji Trump, a tukaj so milijarderji, ki so financirali njegovo kampanjo – Elon Musk, po nacističnem pozdravu, v katerem ga je telo preprosto izdalo, in Jeff Bezos, čigar prisotnost na inavguraciji 47. predsednika ZDA je zaznamovala podoba njegove zaročenke Lauren Sanchez v suknjiču, izpod katerega je kukal modrček. Melanija je plesala z nekim mladim oficirjem, Donald pa je zdiktiral vse svoje želje: Panamski kanal, Grenlandija, preimenovanje Mehiškega zaliva, deportacija milijonov migrantov, podpisati mir o Gazi po genocidu, ukiniti podelitev državljanstva otrokom nezakonitih migrantov. In končno opredeliti spole: samo moški in ženski. In – pika. Fertig.
In to vse v letu, v katerem se začenja največji projekt umetne inteligence v zgodovini.
Potrebna je nova droga. Nova kri. Na dan, ko pišem ta tekst, se lahko s splošno stavko v Srbiji začne novo obdobje v tem delu sveta. Država, ki je preživela razne oblike razočaranj, se v tem trenutku sooča s tistim, kar je bilo storjeno v imenu večinskega naroda v njej. In to še vedno ni gotovo: če vprašate večino stavkajočih ali študentov na protestih, kaj točno se je zgodilo na primer v Srebrenici leta 1995, ne boste dobili odgovora, ki bi vseboval priznanje genocida. In pri vprašanih v večini primerov ne boste začutili osramočenosti, sramu ali empatije zaradi tega, kar se je zgodilo.
Ena od dimenzij narave diktatorskih, kot bi moderno rekli, invazivnih režimov je ustvarjanje konfliktov na zunanjem terenu. Na tem so živeli številni imperiji, na tem so zgradili dobršen del ameriške zunanje politike in v skrajni različici je to svet, v katerem živimo.
In tu, kot vse kaže, ne moremo veliko storiti. Potem ko je Joe Biden dal intervju, v katerem pravi, da je »svetoval Netanjahuju, naj ne ubija civilistov in naj ne bombardira Gaze ves čas«, na kar mu je ta odgovoril, da »so tudi oni storili enako«, so se stvari razgalile. Ne ravno s temi besedami, je rekel Biden, a Netanjahu je dejal: »Pa saj ste vi s točo granat zasipali Berlin in vrgli jedrsko bombo.« »A zato smo šli preko ZN,« se je poskušal braniti Biden. Netanjahu ga je potem zabil: »A to so morilci mojega naroda.« In Biden je pravzaprav moral priznati poraz. Izrael, ki mu vlada Netanjahu menda z majhno večino, je porazil veliko moč ZDA.
Narod. Konstrukcija, ki temelji na skupnem imenu, jeziku, mitu o skupnih prednikih in občutku pripadnosti določenemu ozemlju, »domovini«, na katero se veže tudi občutek solidarnosti. Mit je seveda mogoče razgraditi, delitev ljudi na »zmagovalce« in »poražence« je končno pokazala pravi obraz: financerji hkrati postavljajo predsednika in poslujejo z njim. Ne smejo ostati drug brez drugega. Oni bodo še naprej varovali klovna predsednika, ki se je postavil v položaj, da jim nekaj dolguje, na svojih družbenih omrežjih pa bodo dovolili vsebine brez preverjanja dejstev. Dogovor s hudičem?
In njihov medsebojni obračun bi bil lahko začetek konca sveta, kakršnega poznamo. Od katerega, pri tem mislim na konec sveta, ni treba veliko pričakovati, kot je že dejal neki modrec. Pojav ljudi na planetu, če gledamo z naravnega in psevdofilozofskega vidika, ni bil velik dogodek za planet. Zakaj bi bil potemtakem njihovo izginotje?
In na koncu s poznavanjem vseh naštetih dejstev, razumite, da je danes ponedeljek. In da se je začel nov dan, nova doba in da je vse, kar se je včeraj zdelo nemogoče, že danes notorično dejstvo, s katerim je treba živeti.
Napoved, da bo svet v prihodnjih petih letih izrazito bolj zapleten kraj za življenje, kot je bil v prvih petih letih tretjega desetletja enaindvajsetega stoletja, ni nikakršna velika filozofija. Edino, kar nas zgodovina uči, pa je, da ni zanesljivih napovedi.
To ni nikakršna tolažba. Lahko pa je majhna priložnost.