Pri vsem tem turbulentnem dogajanju pa je v prejšnjem tednu posijalo upanje, da je življenje še kaj drugega kot samozadostnost in samozaverovanost odločevalcev, katerih odločitve pa žal vplivajo na življenje tako na lokalni kot globalni ravni. Presaditev srca šestmesečnemu dojenčku je dosežek, ki bi ga morali nagraditi z največjo državno nagrado na področju znanosti po eni strani in nagrado za skromnost ter način predstavitve javnosti, če bi ta seveda obstajala. Materi otroka pa gre nagrada za eno najlepših besed o naši državi, ki jo v številni (ne)upravičeno kritizirajo in s svojimi nebulozami ustvarjajo sliko mladim da jo je treba čimprej zapustiti. Njene besede so bile: »Moj otrok živi samo zato, ker je v Sloveniji.« Pa pojdimo po vrsti.

Ivan Lorenčič. Foto: Luka Cjuha.
Mala in velika srca
Dogajanja zadnjih dni so še tako nezainteresiranega posameznika za dnevno dogajanje premaknila iz cone udobja v svet okoli sebe zaradi vsakodnevnih akrobacij akterjev političnega odločanja, pa naj bo to na globalni kot domači ravni. Prihod Trumpa na sceno je že njegov oproda J. D. Vance v Münchnu označil kot » v mestu je novi šerif«, kar so njegove prve poteze še kako dokazale. Upati je le, da v prihodnosti ne bo prišlo še do prihoda bratov Dalton in podobnih kavbojev. Evropski politiki takšnega prihoda niso bili vajeni in tako še naprej tavajo po ulici in ne najdejo svojega odgovora. Mogoče čakajo Wyatta Earpa, le da brez streljanja. O domačih kavbojih, ki pa so zaenkrat še v sedlu, še pridemo.