To je retorika slovenske politike. Levih in desnih. Najraje govorijo o stvareh, ki jih ni mogoče dokazati kot scela resnične, obenem pa jih ni mogoče ovreči kot scela neresnične. Če rečeš, da je nekaj res – četudi ne drži popolnoma –, ti sogovornik ne more prepričljivo odgovoriti, da to ni res – ker vsaj malo drži. To velja za vse. Vse izrečeno, nič neizrekljivo. In če je slučajno res, je irelevantno. Da le ohranja potencial konflikta in razkola.
Kar zadeva iz dneva v dan bolj ofenzivno opozicijo, si ne pomišljam priznati, da mi grejo vedno bolj na živce. Srečen sem, da niso na oblasti, obenem pa sem vedno slabše volje, ker kljub svojemu opozicijskemu statusu dajejo tej družbi takt. Še vedno plešemo tako, kot hoče Janša, čeprav nam že tri leta kao dirigira Golob.
Živ dokaz za zgornjo trditev je prav ta interpelacija. Trditi, da je Janševa vlada kriva za pavperizacijo penzionistov, je enako bolana fantazma – četudi bolj fokusirano instrumentalizirana in temu primerno neprepričljiva – kot recimo janšistično obtoževanje, da je vlada Roberta Goloba ukradla državo. Učinkovita desnica ima rada take netargetirane, one-size-fits-all očitke. Ker se bo vedno našel nekdo, na katerega se bo kakšen prilepil. Večer/Fokuspokus
