Ministrstvo za kulturo je reklo, da bo izboljšalo življenja samozaposlenih v kulturi. To je reklo približno v isti sapi z naseljevanjem ministrskih prostorov s trenutnim vodstvom. Reklo je tudi, da je status samozaposlenih v kulturi nažrl zob časa, ki je slab za veliko reči v kulturi, ne le za gradove, viteške dvorane in palače, pač pa tudi za statuse, poklicne bolezni in umetnice, ki mogoče delajo brezčasne stvaritve, a so v osnovi predvsem osebe, ki se s časom starajo in sčasoma ostarijo; onemorejo; shirajo. Ministrstvo je zato pred letom in dvema mesecema uvedlo nekaj kozmetičnih popravkov, ki kljub pregovorno nevarnim dobrim namenom pomenijo predvsem to: kozmetične popravke, daleč od posodobitev in prevetritev, ki bi na življenja oseb s statusom dejansko imeli kakršen koli življenjsko pomemben vpliv, da ne rečem odločujoč pozitivni učinek.
Čas za to debato bi težko bil slabši, ampak ruleta s časom, ruleta za denar, zmeraj poteka na isti način: v zatohli votlini med stisnjenimi zobmi in globokim žrelom. V tem prostoru se nahaja jezik, mišica z izjemnimi sposobnostmi razločevanja med sladkim in grenkim, vročim in hladnim, kar mnoga bitja tega sveta s pridom izkoriščajo za razlikovanje med blagodejnim in strupenim, in pravi čudež je, kako redko te izjemne sposobnosti stopijo v uporabo med izvajanjem neke druge aktivnosti, ki jo zmore jezik, se pravi med sodelovanjem v aktivaciji govornega aparata, oblikovanju besed, ki v nasprotju z vsemi pričakovanji le redko izkaže, da zaznava razliko med mešanjem zraka in premlevanjem vsebine.
Zdaj: velik del kulturniškega sveta, ki je povezan z oblikovanjem in objavljanjem slovenskih besed – slovenski književni sektor - pravkar besni ob objavi rezultatov štiriletnega programskega razpisa Javne agencije za knjigo. Večina založb, ki se je javno oglasila, tarna nad grozovitimi rezi v financiranju in zgroženo povzema obrazložitve komisij, ki v besedah zahtevajo vrhunskost, v dejanjih pa omogočajo kvečjemu amaterizem in krvav, izgorelosti poln boj za preživetje na požiralniku. Ko berem odzive, se mi zdi, kot da bi brala kroniko svojega samozaposlenega odnosa z Ministrstvom za kulturo (nikoli dovolj vrhunska, da ne bi mogla biti še bolj izgorela), pri čemer je dokaj prozorno, da večina javno izraženih klicev jeze in besa, teh običajnih spremljevalcev obupa in nemoči, v prvi sapi naslavlja famozno gostovanje Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu pred pol leta in pravkar zaključeno gostovanje na sejmu v Bologni.
Prozorno je beseda, ki ima obilico pomenov. Prav ilustrativno prozorno se mi zdi, da o slovenskem nastopu v Frankfurtu govoriš kot o »dostojno izpeljani improvizaciji, ki nas je stala približno sedem milijonov evrov«, pri tem pa se tvoj jezik ne iztegne do nujnega, temeljnega premlevanja lastne vloge v razlogih za tovrstno – nedvomno in daljnosežno škodljivo – improvizacijo namesto suverenega in dolgoročno učinkovitega nastopa. Pač, narediš sranje, potem pa bruhaš po tistih, ki tvoje sranje brišejo s tal; kjer je kakec, naj bo še bruhec, pri čemer seveda ne gre za preživetveno, pač pa za politično strategijo, ki je prozorna kot špukec, a kljub temu vedno znova deluje, bogpomagaj.
A v zaostrenih časih nujno potrebujemo tudi zaostrene debate, čeprav niso prijetne in vzbujajo slabe občutke. Prozorno je akterjem, ki opozarjajo na nedvomne kikse Javne agencije za knjigo in Ministrstva za kulturo, odgovarjati z očitki o njihovih dvomljivih etičnih kodeksih in koristolovskih oportunizmih. Akterji slovenskega knjižnega sektorja pač so, kakršni so, to vemo že od nastanka samostojne države, a ravno zato bi morali tisti, ki te akterje hranijo s svojo politiko in rezultati razpisov, veliko bolj prozorno – transparentno in jasno - naslavljati kikse, križe in težave celotnega sektorja. Tega ne moreš rešiti zgolj z jezikom kot mišico v govornem aparatu, prostodušnem miganju v prazni votlini, iz katerega lahko (brez večjega truda) zdrkne marsikaj, tudi visokoleteče besede o pomenu jezika ter nujnosti knjig in branja. Jezično mišico je nujno uporabiti tudi za preživetveno razlikovanje sladkega od grenkega, blagodejnega od smrtonosnega, in to še posebej v zatohlih votlinah vladanja in proračunskih rulet. Maslo ali tanki, to je zdaj resnično zelo prozorno vprašanje. A Ministrstvo za kulturo bo v nekem trenutku pač moralo položiti račun, kaj je naredilo za to, da bi živeli v blagodejnem miru in ne v smrtonosni vojni. Metaforično in tudi povsem dobesedno.
In medtem ko t.i. slovenska avtorica v odzivih založb na nedavne finančne reze prebira, da to pomeni manj sodelovanj založb s slovenskimi avtoricami in avtorji, prozorno pričakovano vzklika: ah, še sreča, da bo Ministrstvo za kulturo zdaj zdaj, že včeraj, že pred meseci, drastično izboljšalo življenjske pogoje samozaposlenih v kulturi! Ki so, kakor pravijo statistike, »le en žalosten dogodek stran od revščine«. Pa ne, da je bil ta rez ta žalostni dogodek? Preden zapade v jezo in obup, se avtorica samozaposlujoče potolaži: »Ah, ne, ljubica, brez panike. Ti si revna že od veliko prej!«
