Poskusi spremembe volilnega sistema imajo sicer pri nas že kar dolgo zgodovino. Razlog za to je seveda v neumnem sistemu, ki ga imamo sedaj. Poleg dejstva, da ta sistem, ki se dela, da nam v volilnem okraju ponuja kandidata (v resnici pa nam stranko), v parlament po načelu slučajnosti naplavlja razne anonimuse, ki se (če se) na dan, ko sedejo v poslansko klop prvič, začnejo spraševati, kaj bi bilo dobro za to državo, se kot razlogi proti njemu navajajo tudi taki, ki ne držijo. Recimo tisti, da v njem vodstva strank z umeščanjem kandidatov v izvoljive volilne okraje odločajo, kateri kandidati bodo izvoljeni. Kar do neke mere drži le za največje stranke, ki v parlament spravijo vsaj dva ali tri poslance na volilno enoto. Primeri K. Erjavca, A. Bratušek in D. Černjaka (torej predsednikov strank, ki bi morali znati poskrbeti zase, pa v okrajih, ki so si jih izbrali, niso bili izvoljeni) pa lepo dokazujejo, da se s kandidati manjših strank poigrava dejanska in matematična slučajnost.