Božička takrat ni bilo, oblast ga je leta 1952 ukinila. Pa četudi bi ostal, velikega obdarovanja na vasi ne bi bilo, saj so bili takrat še trdi časi in niti ni bilo denarja za darila. Večje pričakovanje za vse otroke je bila takrat tepežnica, to je 28. december, ko oblast prevzamejo otroci in se vsaj enkrat na leto »maščujejo« odraslim za prejete udarce in je danes že skoraj pozabljena. Za številne otroke je bil to veliki dan, saj so hodili od hiše do hiše po vasi in s tepežkanjem od starejših dobili kakšen takratni dinar, ki pa ga je večina morala odstopiti staršem in jim s tem pomagala pri priboljških za silvestrovo. Ker so manjkali v šoli, so jih po prstih (dobesedno) dobili še v šoli. Vsaj v šolo niso šli, če jim že denar ni ostal.

Kasneje strica (dedka Mraza) na obisk ni bilo več, domača obdarovanja pa so ostala. Za Božička nismo slišali, »glavni« je bil še kar nekaj časa dedek Mraz, praznovanje božiča pa (vsaj) javno ni potekalo, celo omenjalo se ga ni in tako tudi zdomci niso prihajali domov za božič, temveč šele za novoletne praznike. Praznovanje božiča je bilo za marsikoga v takratnih časih tudi sankcionirano in je imelo lahko tudi bridke posledice.