Dick Smith, avstralski podjetnik, je pred dnevi poskrbel za škandal, ko je za televizijsko mrežo ABC povedal, da je državo nemogoče poganjati zgolj z obnovljivimi viri energije (OVE). Na ABC so nato najeli »preverjevalce dejstev«, ki so – glej ga zlomka – pokazali, da obstajajo štiri države (Albanija, Butan, Nepal in Paragvaj), ki 100-odstotno delujejo na OVE.
Hudič je seveda v podrobnostih. Preverjevalci dejstev so namreč uporabili dvojno manipulacijo. Prva je v tem, da so »pozabili« omeniti, da te štiri države med 99,2 in 100 odstotki vse električne energije proizvedejo s hidroelektrarnami. Le Albanija proizvede 0,8 odstotka elektrike še iz sonca. Tudi sam sem preveril zadnje statistične podatke za 207 držav za leto 2021 (Our World in Data) in seveda ugotovil, da vse države z visokim deležem elektrike iz OVE to dosegajo primarno iz hidroenergije, nato pa iz biomase. Ni je države na svetu, ki bi ji uspevalo priti blizu temu, da bi 100 odstotkov proizvodnje električne energije dosegala s proizvodnjo iz sonca in vetra, kar si tako želijo fanatični podporniki sončnih panelov in vetrnic.
Poglejmo nekaj primerov. Največji delež elektrike iz sončnih elektrarn s 40 odstotki dosega Namibija, vendar ostalih 60 odstotkov elektrike proizvede iz nafte. Podoben primer je Palestina. Sledijo Cookovi otoki s 24-odstotnim deležem elektrike iz sonca in 70-odstotnim deležem elektrike iz hidroenergije. Med evropskimi državami je najvišje Luksemburg s 40-odstotnim deležem elektrike iz sonca in vetra, vendar pa 32 odstotkov elektrike proizvede iz umazane biomase in skoraj 20 odstotkov iz plina ter nafte.
Nato poglejmo Švico, ki je najbližje idealu nizkoogljične proizvodnje elektrike: ima »samo« 66,6 odstotka električne energije iz OVE (od tega je skorajda celota – 58,6 odstotka – iz hidroenergije), vendar ima 97,5 odstotka nizkoogljične električne energije, ker preostanek (30,7 odstotka) pridobiva iz jedrske energije. Podoben primer je Švedska.
Države se torej ne da poganjati zgolj na OVE. Kot je v zadnjem intervjuju povedal Aleksander Mervar, direktor Elesa, še nobeni državi ni uspelo dokazati, da lahko elektroenergetski sistem poganja na OVE. Prebrskal sem znanstveno literaturo o tej temi in našel zgolj en članek, ki je dokazoval, da bi bilo – ob zelo kompleksni strukturi energetskega sistema (z baterijami in vodikom kot hranilnikom) ter brezhibnem delovanju mednarodnega prenosa elektrike – teoretično mogoče zagotoviti dovolj električne energije zgolj z OVE, torej s soncem, vetrom in biomaso, vendar bi bil tak elektroenergetski sistem izjemno drag. Za razliko od vključitve jedrske energije bi zahteval za tretjino višje investicije.
Podobno sva za Slovenijo pokazala s kolegom Babičem v študiji, kjer sva primerjala elektroenergetski sistem samo z OVE ter sistem s kombinacijo jedrske energije in energije iz OVE (polovica jedrska energija, tretjina hidroenergija in preostanek sonce in veter). Slednja kombinacija na enoto proizvedene električne energije zahteva dvakrat nižje investicije. Kar seveda pomeni tudi za polovico nižje cene električne energije. Hkrati prinese znižanje izpustov CO2 za več kot 90 odstotkov, sistem samo z OVE pa le za tretjino.
Problem utemeljevanja elektroenergetskega sistema na sonce in veter je, da je tak sistem kronično nestabilen, ker sta veter in sonce zgolj občasna ter nestanovitna vira, katerih energije se ne da po ekonomsko razumni ceni shraniti z namenom izravnavanja proizvodnje in porabe elektrike na letni ravni, zato je treba kuriti premog in plin kot edina dovolj fleksibilna vira elektrike. Edini način približati se idealu nizkoogljične proizvodnje elektrike je energetski sistem, ki primarno temelji na hidroenergiji in jedrski energiji (predvsem slednja je stalen vir, hidroenergija pa lahko služi še za regulacijo sistema) ter na kombiniranju še s soncem in vetrom (vendar največ 15 do 20 odstotkov). Toda še vedno bo treba imeti v rezervi plinske elektrarne kot fleksibilen vir v primeru izpadov posameznih obratov ali za kratkoročno izravnavanje proizvodnje in porabe ter za potrebe regulacije sistema. Seveda pa lahko ta plin naredimo nizkoogljičen (vodik, biometan).
Druga manipulacija, ki so si jo privoščili avstralski »preverjevalci dejstev«, pa je v tem, da so se fokusirali samo na električno energijo. Slednja tudi pri nas zajema zgolj okrog eno četrtino vse primarne porabe energije. Toda če cilj neto ničelnih izpustov do leta 2050 vzamemo resno, moramo fosilne vire energije v industriji, prometu, transportu in ogrevanju zamenjati z nefosilnimi. To pa pomeni, da bomo v prihodnje potrebovali trikrat več električne energije ali drugih nizkoogljičnih energentov (metanol, vodik, biometan ipd.). Kar seveda pomeni, da pri tem energetskem prehodu ne moremo pretirano računati na sonce in veter, pač pa bo potrebne bistveno več jedrske energije.
Na OVE se ne da poganjati niti podjetja, kaj šele države. Elona Muska, ki prodaja iluzijo električne prihodnosti v obliki električnih avtov in hišnih baterij, vprašajte, zakaj svoje tovarne električnih avtov in baterij niti v sončni Nevadi ne more poganjati s sončnimi paneli in baterijami ter zakaj tri četrtine potrebne elektrike dobiva iz omrežja.
Aja, vodstvo ABC se je za te manipulacije Smithu javno opravičilo, pogodbe s preverjevalci dejstev pa ni podaljšalo.
