Zdaj se moramo sprijazniti z dejstvom, da se je druga svetovna vojna dokončno končala in da je njen spomin le še zgodovina. Zdaj smo sami. Lahko bi predvidevali, da se bo tako končalo. Znaki, da se je razmerje majalo in da gre proti koncu, so bili očitni že dalj časa. Sporočila, da nekaj ni v redu, so prihajala že v času Baracka Obame, ki je jasno dal vedeti, da bi morali (bolje) poskrbeti za našo obrambo in da je Amerika že takrat imela druge prioritete.

Foto: Tomaž Skale
Zapeljana in zapuščena
Hudo nam je. Občutek zavrnitve je zelo boleč, težko ga je prenašati. Zveze nismo prekinili mi. Naše upanje je še živo. Morda se bo premislila, morda bo razumela, da je za nas pomembna in da smo tudi mi zanjo pomembni. Truditi se je treba, da pride nazaj. Upati je, da ne bo dokončno odnesla vseh svojih stvari, ki jih je pustila pri nas doma. Morda se bo spet pojavila na naših vratih in bo še hotela biti z nami. Pripravljeni smo se ponižati, jo prositi, jokati, ji razlagati, da ima prav in da brez nje naše življenje nima smisla. Marsičemu smo se pripravljeni odreči. Ne bo pomagalo. Ko te nekdo neha ljubiti, razmerja postanejo strupena, uničujoča in nepopravljiva. Zgodba je končana. Amerika je odšla. Izgubili smo jo. Obljubljene večne ljubezni ni več. Pametno bi bilo, da ostanemo vsaj prijatelji. Ko si nekoga neskončno ljubil, se zgodi, da ga na koncu sovražiš. Če sta oba dovolj pametna in če se trudita, se to ne zgodi.