Pred mano je bila pri uslužbenki zavarovalnice na vrsti starejša gospa, pri kateri je že njen videz kričal o revščini: več kot ponošena bunda, pošvedrani športni copati in predvsem zgaran obraz. Nehote sem pomislil, da je verjetno delala v eni izmed mariborskih tekstilnih tovarn v treh izmenah in se upokojila z mizerno pokojnino za polno delovno dobo. S strahom je vprašala, kaj naj naredi z obvestilom. Uslužbenka ji je z velikim razumevanjem prijazno razložila možnosti. Sedaj je gospe postalo šele jasno, da lahko dobi denarno nakazilo v višini okrog 80 evrov, kar ji glede na njeno dobo zavarovanja pripada. Pričakovala je, da ga bo dobila kar »na roke« – pa še za moža. Ko je izvedela, da mora imeti transakcijski račun, za moža pa pooblastilo in da bo denar nakazan šele septembra, je bilo razočaranje izjemno. Tiho je odšla, saj je predvideno izplačilo verjetno veliko za njeno majhno pokojnino in bi ji prišlo zelo prav. Skoraj me je postalo sram ob plačilu mojega mednarodnega zavarovanja, še posebej ko sem izvedel, da je bilo takšnih ljudi ta dan več in vsi bi želeli denar takoj. To je mariborska realnost, za katero mesto plačuje davek preteklosti, veliko po svoji zaslugi, še bolj pa po zaslugi države s centralizacijo in izmikanjem ustavnemu določilu o ustanovitvi pokrajin.