Ni dvoma, da je bila včerajšnja nogometna tekma Slovenija – Srbija v Münchnu v okviru evropskega prvenstva v nogometu največji športni dogodek v novejši slovenski zgodovini, primerljiv kvečjemu s podobno tekmo z dejansko istim nasprotnikom pred 24 leti. Ne v rezultatskem pomenu – tu nogomet (žal) še ne more konkurirati bojem za medalje na olimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih, ki so nam jih ob norem vzponu slovenskega športa v zadnjem času v kolektivnih igrah pričarali košarkarji, rokometaši in odbojkarji. Pač pa v simbolnem smislu, ko nogomet dobesedno postane najbolj pomembna postranska stvar na svetu in je 20 in več tisoč ljudi pripravljenih vzeti dopust in prihranke ter odpotovati v bavarsko prestolnico podpirat slovensko reprezentanco.
Ne glede na končni izplen slovenskega nastopa na Euru 2024 pa si dovolimo uporabiti navijaški slogan iz naslova, da gre Slovenija, kot reprezentanca in kot družba, v vsakem primeru nogometno naprej. Nekaj izjemnih korakov je bilo že storjenih pred in ob Euru, veliko dela pa še čaka tako nogometaše kot njihovo matično zvezo ter (kako klišejsko, a vendar) slovensko državo oziroma družbo.
Najprej nogometno. Selektor Matjaž Kek je zadel v sredico, ko je preplašen nastop naših nogometašev v prvem polčasu uvodne tekme z Danci pojasnil s tem, da od reprezentantov še nihče ni nikoli igral nobene tekme na tako velikem tekmovanju. To je res bistvena ugotovitev: ponovimo, v športu preprosto ni bližnjic. Gojiti izjemna pričakovanja ob prvem nastopu na Euru po 24 letih je nerealno. Večje uspehe lahko prinaša zgolj kontinuiteta takšnih nastopov skozi daljši čas, ko se igralcem ne bodo več tresle noge na zadnjem treningu pred tekmo, ampak bodo na tekmo prišli, kot da gre za trening. Zato je zdaj imperativ našega nogometa kontinuiteta uvrščanja na največja tekmovanja. Podlago imamo: sijajno generacijo s posamezniki, ki jih iščejo res največje ekipe na svetu, trenerja, sposobnega dela na daljše proge, ter zvezo z razumno politiko vodenja. Pa prav slednjo čaka največ dela na podlagi uspeha letošnjega Eura: zagotoviti temelje za produkcijo domačih igralcev, ki bodo lahko osnova bodočih reprezentančnih uspehov.
Še o družbi in državi. V javnosti se je največ črnila prelilo zaradi množične udeležbe politikov na tekmi s Srbijo. O tem, da so se politiki tekme udeležili, ni nič spornega, prej obratno – problem je v tem, ker gre tu za hipno reakcijo, v tej udeležbi ni nič sistemskega in sistematičnega. Občutek imamo, kot da so oblastniki dva tedna nazaj odkrili, da je pred nami Euro s slovensko udeležbo in izjemnim volilnim potencialom med navijači. »Udeležbe« na takem tekmovanju se je namreč treba sistematično in načrtno lotiti od tistega dne naprej, ko postane znano, da se je Slovenija nanj uvrstila. Opozarjamo preventivno, kajti podobnih dogodkov bo še nekaj, navsezadnje bo leta 2032 Euro gostila naša sosednja država Italija.
Za začetek bi država lahko storila, kar v tem časopisu že nekaj časa opozarjamo: glede na že pred 20 leti določene nacionalne barve mora urediti nastopanje športnikov v enotni barvni opremi, ki se ji bodo potem prilagodili tudi navijači. Pa pri tem ne gre za malenkosti, ampak za usodno pomembno simboliko: kaže, koliko je država res pripravljena vložiti v šport. Ne denarno, ampak z realnim angažmajem. Koliko je, skratka, Slovenija tudi v športu pripravljena iti s tekmovalci zares naprej.
In koliko zmoremo iti naprej kot ljudje, kot družba, zavedajoč se, da včeraj na stadionu v Münchnu nismo bili priče ne začetku in ne koncu sveta. Nogomet je vendarle samo šport, je zabava, Srbi so navijači kot mi, Srbija je danes le še partnerska država, slovenska vlada pa vlada, ki zaradi gola več ali gola manj ni ne boljša ne slabša.
