Assange je spet svoboden človek zaradi prefinjenega dogovora svojih odvetnikov in odvetnikov ameriškega pravosodnega ministrstva. Priznati je moral krivdo – kršenje ameriškega zakona o vohunjenju. Da je priznal krivdo za samo eno od 18 točk obtožnice, ne spremeni dejstva, da je de iure obsojeni kriminalec. To dejstvo bi predsedniška oprostitev, za katero naj bi kmalu zaprosil, samo omilila. ZDA so po drugi strani morale privoliti v to, da mu ne bodo sodili v ZDA, ampak na ameriških Marijanskih otokih, v relativni bližini Avstralije, in da mu bo tamkajšnja sodnica naložila zaporno kazen 62 mesecev, ki jih je že odsedel v Britaniji. Res je sodnici na Marijanskih otokih, kjer je moral na sodišču priznati, da je kršil ameriški zakon o vohunjenju »s spodbujanjem razkrivanja zaupnih dokumentov«, dejal, da ta zakon po njegovem krši svobodo govora, a to ni nobena zmaga svobode tiska ali govora.
Assange v javnosti še molči o epilogu svoje 14-letne pravne sage, katere zaključni del, petletno življenje v samici, ki je načelo njegovo zdravje in ga nenaravno hitro postaralo, sramoti Britanijo. Kazen za kršenje britanskega zakona o varščini (kršil ga je, ko se je zatekel na ekvadorsko veleposlaništvo v Londonu in tam ostal dolgih sedem let), 50 tednov, je odsedel že aprila 2020. Več kot štiri leta je ostajal v britanskem zaporu samo zaradi ameriške zahteve o izročitvi, kar so pravno absurdno opravičevali z njegovo zgodovino pobegov. In zaradi britanske servilnosti ZDA.
Že njegova žena, odvetnica Stella Assange, čeprav presrečna, da je družina končno skupaj na prostosti, je dejala, da je hkrati zaskrbljena. »Dejstvo, da gre za priznanje krivde po črki zakona o vohunjenju v zvezi s pridobivanjem in razkrivanjem informacij o državni varnosti, novinarjem očitno prinaša resno zaskrbljenost,« je dejala. Najbolj konkretno je to resno zaskrbljenost izrazil nekdanji urednik britanskega Guardiana Alan Rushbridger, ki obžaluje, da je Assange priznal krivdo v zvezi z obtožbo o vohunjenju: »Mislim, da nihče ne misli, da je to, kar je počel, vohunjenje. Gre za poskus odvračanja od poročanja o državni varnosti, ki, bojim se, verjetno deluje.« Assangeev kazenski pregon je bil grožnja novinarjem in svobodi tiska vsepovsod. Prinesel je škodljiv pravni precedens, ki se ne bi smel zgoditi: pregon novinarja, ki je dobil in objavil zaupno državno gradivo, s katerim je razgalil tudi vojne zločine, na podlagi zakona o vohunjenju. To se ne bi smelo zgoditi. Ameriški tožilci so trdili, da Assange ni pravi novinar, ampak heker in aktivist, ki je s pridobitvijo in objavo na stotisoče zaupnih dokumentov »ogrožal življenja ameriških virov in stikov«. To, pridobivanje in širjenje zaupnih informacij, je bistvo dela novinarjev, ki se ukvarjajo z vprašanji državne varnosti.
Assangeevo po človeški plati povsem razumljivo priznanje krivde v zameno za svobodo je dobro zanj, ne pa za novinarstvo ali svobodo tiska in govora. Priznanje krivde, čeprav omejeno na eno samo točko obtožnice, je prineslo prvo obsodbo novinarskega dela na podlagi 107 let starega ameriškega zakona o vohunjenju. Naivno bi bilo misliti, da so zakoni o državni varnosti nepotrebni. Enako naivno bi bilo misliti, da jih vlade sprejemajo samo z dobrimi nameni, ker jih sprejemajo tudi s slabimi. Assangea je začela preganjati administracija Donalda Trumpa, razvpitega tudi po tem, da je medije razglašal za sovražnike, svoje in ljudstva. Assangeevo priznanje krivde, ki jo lahko ameriški tožilci razglašajo za svojo zmago, utegne Trumpa, če bi se, bog ne daj, vrnil v Belo hišo, ali pa katero koli administracijo v prihodnosti spodbuditi pri preganjanju novinarjev in medijev na podlagi zdaj razvpitega zakona o vohunjenju. Bitka za svobodo tiska, ki ji Assangeeva svoboda ni prinesla nobenega preboja, se mora nadaljevati. Biti stalna.
