Potem ko se je vladi zgodil upor v Središču ob Dravi in Brežicah, je pohitela s sprejemom strategije na področju priseljevanja, ki se pridružuje lani sprejeti integracijski strategiji. Očitno z željo, da bi imela nekakšen pomirjevalni učinek. Toda za popravljanje škode v družbi, ki je tudi kot posledica odsotnosti dosedanjega pametnega upravljanja migracij ter prevlade varnostne nad humanitarno retoriko precej odklonilna do migrantov, zgolj še en dokument brez jasnih mehanizmov za uresničevanje zastavljenih ukrepov pač ne bo dovolj.
V razgretem ozračju, ko se migracije ponovno izkorišča v politične in ideološke namene – v prihodnjih mesecih do evropskih volitev pa bodo ena glavnih tem – bi bil končno čas za drugačen pristop in pozitivno kampanjo. Premišljeno, umirjeno, razlagalno, s katero bi začeli postopno, na osnovi primerov dobrih praks, spreminjati odnos do migracij, ki zdaj temelji predvsem na čustvih, nepoznavanju, strahu in s tem povezanimi predsodki, ne pa na prepoznavanju njihovega potenciala in pozitivnih sprememb, ki jih lahko priseljenci, če so vključeni, prinašajo v našo družbo.
Ker je vlada priložnost za to v precejšnji meri že zamudila, je dala pospešek valu, ki so ga s pridom zajahali nestrpneži in ksenofobi, ki pod krinko nekakšne zaščite naroda sejejo moralno paniko. In zdaj naj bi strategija to čez noč spremenila? In to takšna, ki je kot prvi strateški cilj izpostavila zunanje delovanje za odpravo vzrokov za priseljevanje, torej preprečevanje (nezakonitega) priseljevanja, kot da bi Slovenija v kontekstu globalnih kriz imela v zvezi s tem kakršne koli realne vzvode?
Dobro strategijo priseljevanja, z njo pa tudi ustrezno integracijsko politiko, usposobljene kadre in infrastrukturo, v resnici potrebujemo. Zato, ker kot izrazito starajoča se družba brez priseljencev, ki bi bili pripravljeni delati pri nas, sedanje kakovosti življenja in ravni storitev preprosto ne bomo mogli ohraniti. Pa naj nam je to dejstvo všeč ali ne. Že zdaj nekaterih del noče prevzemati nihče, razen tujcev. In že v bližnji prihodnosti bo vrzel še bolj izrazita. Pomislimo samo na področje dolgotrajne oskrbe. S tem se moramo začeti zelo resno ukvarjati, saj postajamo vse manj privlačna država že za nizkokvalificirane delavce.
Strategija navaja nekatere ukrepe za spodbujanje zakonitega priseljevanja zaradi zaposlitve ali dela. A ne bo dovolj le skleniti nove sporazume o zaposlovanju, poenostaviti postopke in odpraviti administrativne ovire, temveč bo treba predvsem ponuditi ustrezne pogoje dela, dostojno plačilo, spoštovanje delavskih pravic ter tujcem hkrati priznati pravico do dostojnega življenja in ustvariti družbeno okolje, v katerem se bodo počutili sprejete, enakopravne, nediskriminirane in pozitivno motivirane za integracijo, ki je vselej dvostranski proces.
Tudi med prosilci za azil, ki jih zdaj nekateri dojemajo le kot varnostni problem in nepotreben strošek, bi morali začeti bolj aktivno iskati tiste, ki bi bili pripravljeni ostati. Ustrezne namestitvene kapacitete, celostna obravnava in oskrba ter v naslednji fazi programi vključevanja v družbo so nujen predpogoj. Nekakšni začasni krizni centri na obrobju, ki bi pomenili zgolj dodatno marginalizacijo, v tem kontekstu niso posrečena rešitev. Pač pa potrjujejo, da očitno ne vemo, kaj bi s prosilci za azil počeli – jih pošiljali nazaj ali, če jih že ne moremo zadržati pred mejo, čim prej odgnali naprej – oni pa posledično ne, kaj bi počeli pri nas.
